torek, 16. april 2013

Kako začeti s pisanjem?

Verjamem, da nas je veliko, ki zelo radi beremo. Verjamem tudi, da smo prav tako številni tisti, ki se s pisano besedo najlažje izražamo.

Malo pa je takih, ki bi se lotili pisanja, ne da bi si pri tem postavljali številna vprašanja: Dobro pišem? Sem na pravi poti? Je pisanje res zame? In številna druga.

Vsa ta vprašanja se nam pojavijo predvsem zato, ker predpostavljamo, da bo naše pisanje nekdo tudi bral in se že v naprej obremenjujemo ali bo to, kar smo napisali, drugim všeč, ali bodo razumeli, kaj smo želeli z napisanim sporočiti.

Če ste podobni meni, potem vam je pisanje tudi zelo intimno  početje, kot sam proces in tudi kot vsebinsko. Torej, pri pisanju ne gre samo zato, kaj si bodo drugi mislili o našem pisanju, temveč gre predvsem za strah, kaj si bodo mislili o nas! Če pišete izmišljeno zgodbo ali lastno izkušnjo, vedno v besedo pretopite tudi svoje občutke, svoje razmišljanje  – sebe.

Posledično malokdo ve, da so ti strahovi, kot tudi številni drugi, ki vas znajo prevzeti ob pisanju, povsem odveč. In predvsem, če se želite resnično predati pisanju, si jih morate najprej priznati, nato pa povsem odmisliti.

Vas izmed nas, nadobudnih pisateljev, bi moral vedeti in biti v sebi prepričan: če pišeš, si pisatelj. Strahovi tukaj nimajo mesta.

Ne govorim o izdanih knjigah, priznanjih, osvojenih literarnih nagradah. S tem mislim posameznikovo potrebo po izražanju z besedami, ubesedovanju zgodb, ki tlijo v posameznikovi domišljiji, literarnem ustvarjanju.

Izkušenejši pisatelji imate že izdelan svoj način pisanja oziroma sistema, kako se pisanja lotite, začetniki pa boste morali ta sistem šele ugotoviti. Na tem mestu še ne govorimo o lastnem slogu, glasu, ki bo značilni za vaš slog, temveč o povsem tehnični plati pisanja.

Ste tip pisatelja, ki se usede in začne pisati,  o čemer koli, in iz tega razvijete zgodbo? Ali pa so vam ljubše priprave, napišete osnutek, skico zgodbe, literarnih likov, zapleta, razplete itd.? Je dovolj, da naredite načrt v glavi, ali ga morate zapisati na papir?

Tudi to niso vprašanja, ki bi si jih morali zastaviti, še preden se spravite k pisanju. So pa to sigurno vprašanja, ki bi si jih morali nenehno zastavljati med pisanjem, med ustvarjanjem, saj boste tako odkrili, kako vam je najlažje pisati.

Noben način ni boljši ali slabši, je samo vaš način. Tehnike pisanja se lahko učite, sloga se ne morete. Je unikaten del vas, je v vas, z različnimi tehnikami pa se ga lahko naučite primerno izraziti.

Se še vedno sprašujete, kako sploh začeti? Kako doseči, da zgodbo, ki se vam je začela svitati v glavi, tudi ubesedite?

Preprosto – začnite pisati. Zapišite vse, kar vam roji po glavi. Ne ukvarjajte se popolnostjo, jasnostjo, predvsem se (še) ne ukvarjajte s slovnico, temveč samo pišite. Pri pisanju gre v veliki meri za ponavljanje, za vajo. Več ko boste pisali, bolj se boste spoznali kot pisatelj.

Kljub vsemu ne morete domisliti zgodbe? Pišite o svojem dnevu, o stvareh, ki so vam ljube ali o stvareh, ki vam niso.

Lahko pa napiše svojo zgodbo na naslednjo iztočnico:

VADNICA 3: Po napornem delavniku se peljete domov. Kot vsak dan, stojite v prometnem zamašku. Danes vas to še posebej vrže iz tira. Želite si čim prej domov, pred vami pa kolona nepremične pločevine. Jezite se na voznike pred sabo, želite si, da bi vsi izginili. Nenadoma se na obzorju močno zasveti. Svetloba vas za nekaj trenutkov oslepi. Ko spet vidite, pred vami zija velikanska luknja, iz katere se kadi, na sredini namesto avtomobilov kraljuje ogromen meteor.

Kakšni so vaši začetki? Kako ste se lotili pisanja?

Ni komentarjev:

Objava komentarja