torek, 28. avgust 2012

Romantika


Romantična književnost označuje literarno obdobje med razsvetljenstvom in realizmom, ki je prevladovala od začetka do srede 19. stoletja. Njeni začetki segajo v zadnja desetletja 18. stoletja (predromantika), njene zadnje razvojne faze pa v sredo in 2. polovico 19. stoletja (postromantika). Romantika je bila do neke mere odziv na razsvetljenstvo in racionalizem. Poudarila je čustveno, individualno, subjektivno, iracionalno, domiselno, spontano. Prihajalo je do poglobljene presoje naravnih lepot, poveličevanja čustev, poudarjanja človekove osebnosti in njegovega razpoloženja, osredotočanja na svoje strasti in notranje boje. To je čas, ko se pojavita zanimanje za ljudsko kulturo in narod ter nagnjenje do eksotičnega, skrivnostnega, okultnega.

Ime za romantiko izvira iz besede »roman«. Ta je v poznem srednjem veku pomenil pustolovsko zgodbo o dogodivščinah srednjeveških vitezov, napisano v prozi, ki gradi na fantaziji in čustvu. Poudarjal je predvsem posameznikova junaška in eksotična dejanja, kar je bilo v nasprotju s klasično obliko literature. V Angliji je izraz »romantic« sredi 18. stoletja dobil pozitiven prizvok. Odslej je označeval predvsem nežno čustvenost in plemenito melanholijo.

Že od leta 1740 naprej so različna kulturna gibanja po Evropi napovedovala gibanje, znano kot romantika. Pomemben predhodnik romantike je bil francoski pisatelj in filozof Jean-Jacques Rousseau. Poudarjal je svobodno izražanje čustev in predstavil idejo, da je svobodno izražanje ustvarjalnega duha bolj pomembno kot strogo spoštovanje formalnih pravil in tradicionalnih postopkov.

Na nastanek romantike je vplivala v dveh smereh: najprej z odmevom, ki so ga imele po Evropi njene ideje o svobodi posameznika, nato pa še z razočaranjem, ki so ga čutili nekateri predstavniki književnega življenja.

V spremenjenih družbenih razmerah je nastajala nova miselnost. Zavrnila je razsvetljensko vero v vsemogočnost razuma ter klasicistično urejen, skladen svet. Iz razočaranja nad meščansko družbo se krepijo romantične ideje.

Druga faza romantike, ki zajema obdobje od okoli 1805 do 1830, je zaznamovalo pospešeno zanimanje za kulturni nacionalizem, nacionalno poreklo, kar dokazuje predvsem zbiranje in posnemanje folklore, ljudskih balad in pesmi, ljudskih plesov in glasbe ter srednjeveških in
Slovanskim romantikom je bilo skupno povezovanje osebnega in narodnega, nekakšno tesno sožitje ljudskega in umetnega slovstva. Pri nekaterih, zlasti manjših narodih, se je leposlovna književnost šele z romantiko uveljavila kot prava besedna umetnost - to velja tudi za slovensko književnost.

Romantika na Slovenskem
Obdobje slovenske romantike se začne leta 1830, ko v Prešernovem ustvarjanju prevlada prava romantika in se z zbornikom Krajnska čbelica uveljavi tudi v javnosti. Pomembno spremembo na literarnem področju označuje Krajnska čbelica, almanah, ki je izšel petkrat (1830, 1831, 1832, 1834 in 1848). Urejal ga je Miha Kastelic ob Čopovi in Prešernovi spodbudi. Osrednji pesnik almanaha je bil Prešeren. Prve izrazito romantične pesmi je objavil že v prvem zvezku, vendar je naletel na neodobravanje s strani anzeistov, ki so se zavzemali za poučno-moralistično literaturo. Z objavo elegije Slovo od mladosti je Prešeren začel slovensko literarno romantiko. To obdobje ni samo slovensko obdobje romantike, ampak tudi obdobje zrelega Prešernovega ustvarjanja.

Prešeren je sprejemal književne vplive iz dveh smeri. Nanj so vplivali evropski literarni klasiki: rimska antična poezija (Horac, Virgil, Ovid) ter baročna in renesančna lirika (Petrarca, Boccaccio), ki jih je spoznaval že med šolanjem ter Dante.

Jernej Kopitar je hotel, da bi v slovenskem jeziku nastajala literatura predvsem za preproste ljudi, za inteligenco pa naj bi pisali v nemščini. S svojimi idejami je naletel na odpor pri mlajši romantični generaciji. Prešeren in Čop sta namreč trdila, da je treba v slovenščini pisati tudi za izobražence. Čop velja za enega najpomembnejših slovenskih romantikov. Bil je prvi slovenski književni kritik, literarni teoretik in literarni zgodovinar.

Slovenska romantika je bila zelo pomembno literarno obdobje, čeprav se je od literarnih zvrsti uveljavila le lirika. Prešeren je ustvaril mnoge, dotlej v slovenski književnosti neuporabljene literarne vrste: satiro, elegijo (Slovo od mladosti), balado (Neiztrohnjeno srce), romanco, epigram (Metelčica), sonet (Sonetje nesreče), gloso (Glosa), gazelo (Gazele)... Dramatika se ni razvila, pojavili pa so se začetki slovenskega pripovedništva. Leta 1836 je namreč izšla povest Janeza Ciglerja Sreča v nesreči.

Temeljne značilnosti romantike
  • poudarjanje posameznikovega notranjega življenja, čustev, strasti in razpoloženj;
  • odklanjanje abstraktnih meril, ki podrejajo čustvo in domišljijo razumu;
  • zanikanje strogih klasicističnih pravil o vsebini in obliki književne zvrsti, namesto tega pa terjanje popolne ustvarjalne svobode;
  • umikanje iz stvarnosti v domislijo, ki se opaja s slikovitostjo narave, preteklih časov in izjemnih pojavov;
  • zanimanje za ljudsko slovstvo, njegovo preprosto in neposredno prirodnost;
  • nasprotovanje izumetničeni plemiški kulturi pa tudi civilizaciji nastajajoče industrije in kapitalističnega meščanstva;
  • upiranje avtoritetam, tradiciji in nasilju vladajočega socialnega in političnega reda, ker dušijo svoboden razmah posameznikovih naravnih nagnjenj.
Književnost romantike ni enotna literarna smer, ki bi v vseh evropskih književnostih uveljavila popolnoma enaka vsebinska načela, iste ideje, čustva in snovi. Pač pa so romantikom skupne nekatere splošne značilnosti nazora o življenju, človeku in svetu.
Romantiki so namesto razsvetljenske poučnosti kot vrednoto uveljavljali čustva, posameznikovo razpoloženje in domišljijo, zato v tem obdobju prevladujejo romantične teme in motivi: osamljenost plemenitega posameznika, minljivost človeškega bitja v primerjavi z neskončnostjo narave, ljubezen kot največja življenjska vrednota, hrepenenje po svobodi in upor zoper vsakršno nasilje.

Romantične književne osebe so po značaju, duhu in zunanji podobi izjemni ljudje, pogosto jih nosijo silna čustva in strasti. Boleče občutijo neskladje med duhovnimi vrednotami oziroma ideali in stvarnostjo. Stvarnost (vsakdanje življenje, sedanjost, socialne in politične razmere, usoda, smrt) se jim zdi slaba, ker prinaša nesrečo, razočaranja in zlo. Idealna resničnost, ki tej stvarnosti nasprotuje, se po mnenju romantikov skriva v notranjosti vsakega posameznika, v njegovih nagnjenjih, strasteh, čustvih, spominih, upih, domišljiji in hrepenenju. Z družbenim okoljem se spopadajo ali pa se iz njega razočarano umikajo v svet domišljije in čustev, v spomine na srečnejšo preteklost, v svetove fantazije in sanj, v religioznost ali v naravo. Romantični junak se je po pomoč zatekal v naravo ali celo v smrt - samomor je bila pogosta rešitev romantičnih junakov.


Vsebinski premiki so spremenili tudi oblikovna načela. Romantiki so sprostili toge, v klasicizmu predpisane oblike, prilagodili so jih snovi in motivom. Pogosto so ustvarjali nove, izvirne vrste in oblike (pisemski roman-, epsko-lirsko pesnitev-, zgodovinski roman-).
Podobno kot v vsebinskem romantika tudi v oblikovnem pogledu ni popolnoma enotna literarna smer. Oblike in zvrsti, ki jih uveljavlja v liriki, pripovedništvu in dramatiki, so precej različne. Vsi romantiki v teoriji in praksi zavračajo veljavo objektivnih, za vse večne čase veljavnih oblikovnih vzorcev, pravil in zvrsti, kakršne je priznaval klasicizem. Oblika mora po mnenju romantikov nastati iz subjektivnega doživetja, ki se razlikuje glede na čas in razmere, nacionalno in socialno okolje, individualno razpoloženje in talent, pa tudi idejo in motiviko. Svojemu doživetju primerne oblike si iščejo v preteklih književnih pojavih in jih prenašajo v lastna dela. Po zglede segajo v orientalske književnosti (perzijska, arabska, indijska), antiko , srednji vek (trubadurska lirika), renesanso (Petrarka), viteška epika, Shakespeare), predvsem pa ljudsko slovstvo (lirske pesmi, balade, romance, pravljice). Tu zajemajo ne samo oblike, temveč tudi snovi in ideje, zmeraj pa jih spreminjajo v skladu z lastnim doživetjem. Pogosto ustvarjajo popolnoma izvirne, svobodne oblike in zvrsti (posebno v pripovedništvu in epskem pesništvu, pa tudi v liriki in dramatiki).

Ni komentarjev:

Objava komentarja