Zakaj si lahko spodbudno okolje ustvarimo le sami?

@Literarnica

Bliža se druga obletnica delovanja Literarnice. Že dve leti ustvarjam nekaj, kar delam iz čisto lastnega veselja in vzgiba, predvsem pa predano in s srcem. Ko sem začela, si niti predstavljala nisem, da bo zadeva tako dobro stekla, kaj šele, da mi bo kdo sploh prisluhnil. 

A vse ni vedno potekalo gladko. Bili so naporni dnevi, zboleli so otroci in kdaj sem zbolela tudi sama, a sem se vseeno (velikokrat dobesedno) prisilila, da sem dostavila tedensko objavo.

Predvsem pa so bili dnevi, ko sta motivacija in zagnanost pešali. Ko sem se izgubljala v nenehnih vprašanjih Zakaj? in dvomih. Ti dnevi so bili najtežji. Na srečo imam okoli sebe ljudi, ki me podpirajo, a v dvomih sem ostajala sama, zunanja spodbuda ni ravno pomagala. Spodbudo in voljo sem morala najti sama, v sebi. Brez tega ne bi prišla daleč. Želela sem odnehati, a sem se gnala naprej, se spodbujala in bodrila. Nisem odnehala.

Mislim, da to velja za vse kar počnemo v življenju. Spodbudo za delo (ali zabavo :)) moramo iskati v sebi. Spodbujati se moramo sami. Smisel, zakaj nekaj počnemo, moramo najti sami. In samo od nas je odvisno ali bomo vztrajali in ustvarjali, kljub vsem psihičnim in fizičnim oviram.

Seveda je dobro imeti podporo tudi v drugih, a s to spodbudo je naše delo le lažje, ni pa samo po sebi opravljeno. Naših idej in naših sanj pa ne bo uresničil nihče drug kot mi sami.

Foto: gsacareers.wordpres.com

Kako nam lahko pisanje pomaga pri učenju?

@Literarnica

Tisti, ki Literarnico spremljate redno, veste, da me pisanje, in s tem mislim na kreativni proces pisanja, ne učenje pisanja, navdušuje že od zgodnjega otroštva. Ne samo da me navdušuje svet besed in zlaganje le-teh v pomensko enoto, temveč tudi pisanje samo. Zato veliko raziskujem in študiram o pomenu pisanja kot sredstvu za razvijanje kreativnega pa tudi analitičnega, poglobljenega, kritičnega itd. razmišljanja, dojemanja in učenja.

Pri svojih raziskavah sem naletela na članek, ki potrjuje moja prepričanja. Članek je prvotno napisan, kako lahko angažiranost in redna namenska vaja pisanja študentom pomaga pri učenju, a ker sem mnenja, da pisanje lahko pripomore prav vsakomur olajšati učenje in dojemanje snovi, sem prevod članka prilagodila.

Pisanje nas že po svoji naravi spodbuja k artikulaciji idej in argumentov, zato nam lahko pomaga poglobiti, razviti in pregledati svoje razmišljanje o obravnavani temi.

Nedavno poročilo Nacional Survey of Student Engagement (glejte strani 21-22; celotna raziskava raziskuje pomen namenskega vključevanja študentov pri pouku, predavanjih op.p.) potrjuje, da smo z obsežnimi, intelektualno spodbudnimi dejavnostmi pisanja, še posebej ko se ukvarjamo z bolj poglobljenimi učnimi dejavnostmi kot so analiza, sinteza, povezovanje idej iz različnih virov itd., bolj dojemljivi za učno snov tako v kot izven učnega okolja. Izsledki so poročali  o večjem osebnem, socialnem, praktičnem in akademskem razvoju študentov, ki so obiskovali fakultete, ki so spodbujale tak pristop. Taki izsledki dajejo temelje za prizadevanje vključiti kreativno pisanje v učni načrt.

Pisanje povzetkov nam pomaga pri prepoznavanju ključnih zahtev, vzorcev razmišljanja in uporabo dokazov.

V naših glavah obstajajo ideje in misli v kratkoročni ali shematski obliki. Dokler svojih misli ne izrazimo v njihovih logičnih in slovničnih razmerjih, lahko zlahka spregledamo pomembne razlike in povezave. Ko imamo težave napisati kratek povzetek, je to dober pokazatelj, da pri snovi nečesa ne razumemo. Izražanje misli pa nam lahko pomaga odpreti koristna vprašanja.

Pisanje odgovorov na prebrana besedila nam pomaga vzpostaviti kritično stališče.

Branje gradiva se marsikomu zelo pasivna dejavnost. Naučili smo se, da si moramo med branjem podčrtavati glavne točke, a dokler nismo primorani podati odgovorov, pomena besedila ne obravnavamo poglobljeno. Marsikdo zato ne ve, kako se odzvati na besedilo, kako odgovoriti, še posebej če prihaja iz kulturnega okolja, kjer mladi ne smejo ugovarjati avtoriteti.

Pisanje o učnem gradivu nam pomaga razviti občutek nadzora nad vsebino. To je pisati o prebranem, ne samo delati zapiskov ali prepisovati ključne besede (op.p).

Razmerje med "avtorjem" in "avtoriteto" ni samovoljno. Ljudje, ki pišejo o idejah, problemih, dokazih in vprašanjih, pridobijo občutek lastništva nad snovjo, ki ga ne razvijejo preko branja ali poslušanja predavanj. Pisanje, v tem smislu, je izkustveno delo idej – pomaga, da se s snovjo »igramo«, preoblikujemo in jo  vključujemo v lastna mnenja in stališča. National Survey of Student Engagement je pokazala povezavo med pisanjem o določeni temi in študentovim lastnim dojemanjem vpletenosti in širšega razmišljanja o tej temi.

Vir: http://writing.mit.edu/wac/teachingresources/integrating/firstprinciples/writinglearncontent

Med tiskano in e-knjigo

Tehnologija je zelo zanimiva stvar. Rada spoznavam nova orodja in pripomočke, nekatera med njimi se izkažejo za zelo uporabna. A pri določenih zadevah tehnologijo sodobno tehnologijo sprejemam zelo počasi. 

Tako sem pisalo in papir za pisanje zamenjala šele pred nekaj leti. Nadomestil ju je seveda računalnik. Pri branju so se stvari odvijale še počasneje. 

O e-bralniku sem razmišljala že nekaj časa pred nakupom, a seveda dolgo časa tehtala prednosti in slabosti. Za nekoga, ki bi imel iz knjig najrajši zgrajeno hišo, odločitev ni bila samoumevna. 

Tiskana knjiga je nekaj posebnega. Ima svojo obliko, teksturo in seveda vojn. Tega e-knjiga nima. Tiskana knjiga nudi domačnost, je bolj topla in živa.

Lansko poletje pa sem se le odločila za nakup e-bralnika. Seveda je bilo navdušenje veliko. Najprej sem si naložila "kup" brezplačnih knjig. Toliko novih knjig na enkrat se mi je zdelo naravnost fantastično.

A s prva je bil e-bralnik zanimiv predvsem kot tehnološka igračka, nato pa sem ga pričela tudi uporabljati. Zelo hitro se je izkazal kot zelo priročen. Predvsem je uporabna njegova majhnost. V torbi ne zavzame veliko prostora in tudi težak ni, tako da ga lahko človek vzame kamor koli s sabo. Tudi branje na njem se je izkazalo za sila prijetno.

A kmalu se je primerilo, da sem želela brati knjige, ki jih v e-obliki ni bilo, ali pa niso bile prevedene v slovenščino. In čeprav rada berem knjige v originalu, pa še vedno najraje berem v slovenščini.

Tako so se prave, tiskane knjige pritihotapile nazaj v uporabo in e-bralnika še pogledala nisem že nekaj mesecev, čeprav imam na njem še neprebrane knjige.

Ponovno pa sem začela premišljevati o njegovi uporabi med razmišljanjem o bližajočem se dopustu. In se mi zdi, da bo to kar prava izbira za priložnost. 

Ste spremenili svoje bralne navade? Berete na e-bralniku, pametnem telefonu ali tablici? ALi še vedno najraje posegate po pravi knjigi.

Foto: weknowmemes.com