Esej

je ena od proznih literarnih zvrsti, v kateri avtor izpostavi svoje osebno stališče do problema, nazorno in živo niza misli ter v tekst vključuje asociacije, ki se mu porajajo med pisanjem.

Beseda esej (francosko essai) pomeni poskus. Beseda izhaja iz latinskega glagola exagiare, ki pomeni tehtati. Izraz je bil prvič pojasnjen v Dictionnaire de l'Academie francaise leta 1664 s pomenom: »vsi literarni in znanstveni poskusi duha«. Kasneje v Encyclopedie ou dictionnaire raisonné des arts, des sciences et des métiers ima pojem že tri različne definicije: »Literarni poskus v montaignevskem obsegu in pomenu.«, »Raznovrstno delo, kjer problem ni izčrpno obdelan.« in »Literarnokritični sestavek ali članek.«

Esej je ena od književnih zvrsti, ki jo je zelo težko opredeliti, saj v njem najdemo značilnosti tako literarnih kot neliterarnih besedilnih vrst. Lahko je v obliki pesmi v prozi, črtice, novele, romana, najdemo pa ga tudi v obliki znanstvene razprave, traktata, literarne kritike itd.

Njegova vsebina in forma nista povsem določeni oziroma sta poljubni. Esejist lahko piše o vsem. Vsebino pa lahko oblikujejo tudi, ki so v določenem obdobju bolj priljubljene. Prav tako nista določena stil in tehnika eseja. Prav ta poljubnost zvrsti ne dopušča norme za določanje kakovosti. Obstaja sicer priporočena dolžina esejskega teksta, tj. ena avtorska pola, vendar ni zavezujoča.

Značilnosti eseja

Kljub vsej nedoločnosti pa obstajajo določene značilnosti, ki so skupne vsem esejem, sicer o njem sploh ne bi mogli govoriti:

Subjektivnost: esejist obravnava problem z osebnega vidika. Avtor piše o tem, kar doživlja sam, o svojih osebnih izkušnjah in pogledih na problem. Avtor je v tekstu nenehno prisoten, izraža svoje mnenje. Seveda pa njegov namen ni vedno jasno izražen in je lahko skrit v primerah ali v sogovorniku, če gre za dialog.

Refleksivnost: pisec skozi esej podaja svoja razmišljanja o temi. Ob tem ne moralizira, njegov namen ni prepričati bralca ali nanj vplivati. Nasprotno, bralca želi spodbuditi k razmišljanju, zato je bistvo eseja izražena ideja in ne nek zaključek, s katerim bi avtor utemeljil ali zavrgel svoje teze.

Domišljija: čeprav esej ne spada pod domišljijsko literaturo, esejist v svojem tekstu domišljijo uporablja, vendar ne tako, da bi z njo v eseju ustvaril izmišljeno zgodbo z izmišljenimi kraji in bitji, temveč si z njo pomaga pri oblikovanju esejske strukture, kako bo vključil okrasne podrobnosti v esej, kako vzpostavil odnos z bralcem skozi humor in duhovitost ter kako vpeljal digresijo.

Kontrastiranje: bistvo eseja je, da avtor problem osvetli z obeh strani. Esejist naj ne bo enostranski, vedno pa je lahko pristranski, saj podaja svoje mnenje. Esejist na stvari ne gleda enoznačno in naj bi v esej vključil več možnih pogledov na neko stvar, vedno s skepso in relativizacijo. V eseju aksiomov, enoumnih, empirično dobro preverljivih in kavzalno povezanih trditev ni. Esej je izmenjavanje misli in pogledov, esejistova naloga ni, da bi problem obdelal izčrpno in sistematično, kot je značilno za razpravo.

V esejih velikokrat najdemo ironijo, grotesko, arhaizme, aliteracije, primere, digresijo in intertekstualnost, pa tudi elemente iz drugih zvrsti, npr. citate, pregovore, literarne ali filozofske navedke, anekdote, aforizme. Ti sami po sebi za sam esej niso tipični, tipična pa je njihova vsakokratna povezava z esejem. Esejist pogosto citira druge, vključuje aforizme in se sklicuje na druge eseje ali tekste, hkrati pa se pogosto odmika od osrednje teme zaradi neprestanih asociacij, ki se mu porajajo med pisanjem. Slednje se ne pojavljajo v kronološkem zaporedju. Esej torej nima linearne strukture in temelji na asociacijah in miselnih povezavah, ki so logične predvsem avtorju. Prav zaradi nepredvidljivosti avtor nikoli ne ve vnaprej, kako se bo esej razvijal in najpomembnejše, zaključil. Velikokrat pa esej sploh nima nekega zaključka, zato imamo vtis, da je tekst nedokončan. V eseju najdemo tako opis kot razlago in argumentacijo, pa tudi pripoved, ki se pojavlja v obliki avtorjevih anekdot oz. odmikov od osrednje teme. Esejist anekdote vključi zato, da bi z njimi posredno podal svoje mnenje o izbrani temi in ga prikazal še bolj ilustrativno.

Digresija omogoča odmik in ublažitev stalne avtorjeve osredotočenosti na osrednjo temo in namen eseja. Avtorjevi domisleki dajejo občutek svobode in ni potrebno, da so utemeljeni. Namesto dokazov avtor uporablja podmene, namigovanja, večpomenske jezikovne izraze. Avtor lahko dejstva premeša v nelogično celoto, a vendar esej ni nelogičen, ima samo svoja logična pravila, po katerih so stavki koherentni. Ideje eseja vedno izvirajo iz izkušenj pisca, vendar ni potrebno, da jih opiše izčrpno ali sistematično, biti pa morajo argumentirane. Namen esejista je opozoriti na pozabljen oz. prezrt pogled na neko stvar.

Povzeto po: http://sl.wikipedia.org/wiki/Esej

Pisateljevanje se prebudi

Pisateljeva izkušnja: Alma Karlin

V svoji biografiji Sama, Alma Karlin opiše tudi svoje pisateljske začetke.

Iz Londona, kjer so imeli vse državljane takratne Avstro-Ogrske za avstrijske Nemce in zaradi tega na njih gledali sovražno, se je preselila na Norveško, ki je bila nevtralna država.

Kot pravi sama, je do tistega dne samo vsrkavala, vlivala vase – znanje, izkušnje, doživetja. V mirnem okolju nordijske zime pa je začelo v njej »vreti«. Brez obveznosti, brez službe, ko je imela čas v miru »zadihati«, se je ponovno oglasila potreba iz otroštva, da obleče občutja v verze in zapisuje doživetja.  

Pisati je začela že v Londonu, po izbruhu prve svetovne vojne leta 1914, tako imenovani vojni dnevnik.

Na Norveškem z opisi dogodkov nadaljuje, hkrati pa piše tudi pesmi in prozo. Kmalu umetniško ustvarjanje prevlada in posveti se umetniški karieri, za katero se zaveda, daje  trnova. Vendar pa se ji povsem preda, saj v pisanju odkrije vodilni motiv svojega življenja, ki jo je napolnjeval s spoštovanjem, strahom in veseljem.

V svojih delih se je trudila biti človek, kakršen je bila. Želela je, da jo bralec v njenih knjigah vidi, takšno kakršna je bila. Brez olepševanja, brez prikrivanja osebnih slabostih. Brezpogojna iskrenost je bila zanjo namen pisanja. Želela je, da njene zmote, zgledi in izkušnje, bralcu služijo kot opozorilna znamenja, da bi se podobnim situacijam sam lahko izognil.

Otroške bolezni pisateljevanja

Pri svojih pisateljskih začetkih se je Alma srečevala z upanjem in strahom. Začela je pošiljati prve prispevke, iskati založbe. Soočala se je z zavrnitvami, zaradi tega nemalokrat obupavala nad lastnim znanjem, vendar vsakič zbrala pogum in poskusila znova. Kot pravi sama, je na ta način prebolela otroške bolezni pisateljevanja.

Že po nekaj mesecih se je od pesmi prebila k romanu. Nastal je »Moj mali Kitajec«.

Do takrat se je naučila marsičesa. Vedela je, da bodo en prispevek nekje odklonili in ga drugje sprejeli. Zavedala se je, da zavrnitev še ni pomenila, da je delo brez vrednosti. Spoznala pa  je tudi, da sta na pisateljski poti pomembni predvsem dve lastnosti: vztrajnost in sposobnost prenesti kritiko. Skozi to pisatelj mora iti. Kritika ga mora utrditi, ne odvrniti od dela.

Njeno prepričanje, je bilo, da bo delo, če je zares dobro, prodrlo. Naj si ustvarjalec v hlepenju po slavi ne prizadeva za pokroviteljstvo vplivnih ljudi, ki bi mu pomagali pri uspešnosti njegovega dela. Če delo ni na nivoju, je bolje, da se ne uveljavi.

Uspeh pisatelj doseže s trdoživo vztrajnostjo in neutrudnim stremljenjem k popolnosti.

Alma Karlin, tvcelje.si

Alma Karlin, Sama, str. 247 - 250

Brižinski spomeniki

so najstarejši znani ohranjeni zapisi v slovenskem jeziku in najstarejši latinični zapis v kateremkoli slovanskem jeziku.

Po rezultatih paleografske analize sodeč so nastali v obdobju med letoma 972 in 1039, verjetno že pred letom 1000. Izvirno besedilo pa naj bi nastalo že v 9. stoletju. Odkrili so jih leta 1807 v Bavarski državni knjižnici v Münchnu, vezane v pergamentnem zborniku, ki je leta 1803 prišel tja iz samostana svetega Korbinijana v Freisingu. Ime so dobili po tem bavarskem mestu, za katerega je leta 1854 slavist in slovničar Anton Janežič na novo skoval slovensko krajevno ime Brizno, Brižnik, kasneje pa so privzeli imena Brižinje, Brižine ali Brižinj.

Brižinski spomeniki so zapisani v karolinški minuskuli (vrsta latinice), ki se je uporabljala v stoletjih po Karlu Velikem. Skupno gre za tri spomenike, ki so bili del popotnega pastoralnega priročnika freisinškega škofa Abrahama, ki je v Freisingu škofoval med letoma 957 in 993/994.

Prvi in tretji spomenik sta obrazca splošne spovedi. Drugi spomenik je pridiga o grehu in pokori. Drugi spomenik ni le najstarejša slovenska pridiga, temveč je srednjeveška retorična mojstrovina. Celoten latinski kodeks obsega 169 pergamentnih folijev različne kakovosti. Največ besedil je govorov oz. homilij: sedem je liturgičnih, osem cerkvenopravnih, devet drugačnih zapisov, trije so slovenski. Največ govorov je namenjenih praznikom cerkvenega leta: advent in božič, svečnica, post, veliki četrtek, velika noč ipd. Nekatera liturgična opravila iz kodeksa lahko opravlja samo škof, več obredov pa tudi navadni mašniki.

Brižinske spomenike še danes hrani münchenska Bavarska državna knjižnica. Knjižnico so zapisi zapustili dvakrat. Leta 1970 so jih razstavili v Vatikanu, maja in junija 2004 pa so bili na ogled v NUK v Ljubljani.

Zgodovinsko ozadje obredov

V času Brižinskih spomenikov so bili krščanski bogoslužni obredi drugačni kot danes. Za to dobo je značilna raznolikost v besedilih in posameznih sestavinah obredov. Rimski obred se je, do leta 754, ko je frankovski vladar Pipin določil, da je treba sprejeti rimske obredne navade, razlikoval od obredov v frankovskih deželah. Karel Veliki je poudarjal, da je latinščina edini jezik kulture in bogoslužja, a je škofom naročal, da je vernikom treba razlagati resnice in molitve, zlasti izpoved vere in očenaš v jeziku, ki ga razumejo. Tudi pri krščevanju in spokornih obredih so duhovniki uporabljali domači jezik, predvsem ko je obred zahteval sodelovanje vernika.

V tem času so se uveljavljale tudi različne spokorne prakse: starokrščansko oz. antično kanonično javno pokoro v postnem času, ki jo je spremljala molitev vernikov, opravljali pa so jo od pepelnice do velikega četrtka, in pa osebno oz. zasebno spoved, ki so jo na celinsko Evropo prinesli irski misijonarji. Po priznanju grehov in obljubi, da bo opravil naloženo pokoro, je spokornik takoj prejel odvezo (za manjše in smrtne grehe). V bavarskih deželah je iz teh dveh praks (skupnega spravnega obreda in novega načina odveze) nastal poseben obred, ko so škofje in pozneje duhovniki nekajkrat letno vernikom, ki so se skupno izpovedali, podelili odvezo od grehov ‒ obred javne ali splošne (očitne) spovedi, ki je moral biti v domačem jeziku. Ta obred je postajal samostojno spokorno opravilo in tako del nedeljskega mašnega bogoslužja. Že pred letom 1000 so na tem področju pri maši izpovedali tudi vero, zato so skupno kesanje začeli s kratko izpovedjo vere in omenjanjem različnih svetnikov kot priprošnjikov.

Začetek II. spomenika, ki je najdaljši in tudi najbolj znan

http://sl.wikipedia.org/wiki/Bri%C5%BEinski_spomeniki

Povzeto po: http://sl.wikipedia.org/wiki/Bri%C5%BEinski_spomeniki