Literarnica. Zakaj?

@Literarnica

Pred enim letom sem se odločila, da svoje navdušenje, spoznavanja in izkušnje, ki si jih kot samoukinja pridobivam v pisanju, delim z drugimi navdušenci pisateljevanja, ki bi jim nasveti in vse ostale informacije o pisanju pomagale na njihovi pisateljski poti.

Literarnico sem si zamislila predvsem kot zakladnico nasvetov, virov, orodij, informacij in razmišljanj o pisanju, saj sem sama, ko sem v najstniških letih veliko pisateljevala, pogrešala ravno vse te informacije, ki bi mi pomagale, da bi se otresla nekaj naivnih prepričanj o pisateljevanju in se bolj samozavestno lotila pisateljske poti.

V enem letu "literarniške" poti sem se veliko naučila, predvsem pa spoznala koliko učenja in odkrivanja in raziskovanja me še čaka. Včasih sem mi dnevi zdijo občutno prekratki, da bi vase vsrkala vse znanje, kaj šele, da bi ves ta čas pisala. Da dolgega seznama knjig niti ne omenjam.

Upam, da moja pisateljska odkrivanja in razkrivanja pomagajo še komu, da se opogumi in se poda na pisateljsko pustolovščino. Za zabavo ali "za res". In vesela bom, če boste svojo dogodivščino delili na Literarnici.

Sedaj pa še dobra stvar: za prvo leto podarjam uro svetovanja ali oceno do 20 strani vaše zgodbe!

Izmed vseh, ki boste do 12. 8. 2013 
- všečkali FB stran Literarnice
- in pustili komentar o svoji pisateljski izkušnji pod to objavo ali na FB strani,

bom izžrebala enega, ki bo prejel svetovanje ali oceno 20 strani zgodbe. Seveda bo srečni izžrebanec lahko med možnostma izbiral sam.

Želim vam veliko užitkov v poletju!

Prvi mit o pisanju: Za pisanje potrebuješ talent

@Literarnica

Nikoli se nisem spraševala ali za pisanje potrebujem talent. Ne takrat, ko sem se še ne najstnica lotila prvih pisateljskih podvigov. Ne kasneje. Tudi ne sedaj, ko se ponovno predajam strasti pisanja.

Pri pisanju me je vedno vodila le želja pisati, ustvarjati zgodbe, resnične ali izmišljene, predvsem pa z besedami pričarati svetove, kjer bi izživela različna življenja, dogodivščine, pustolovščine.

Vseeno pa je veliko ljudi prepričanih, da za ustvarjanje potrebujejo talent, da morajo biti za pisanje nadarjeni, če se mu hočejo posvetiti.

Slovar slovenskega knjižnega jezika talent opredeljuje kot »veliko prirojeno sposobnost za določeno umsko ali fizično dejavnost, dar«. S pojmovanjem, da je nadarjenost nekaj prirojenega, danega, že predvidevamo, da ne more biti vsak talentiran. Se bomo potem pri stvareh, ki jih radi počnemo, ki jih želimo opravljati, ozirali na to ali imamo talen ali ne?

Verjamem, da imamo ljudje za marsikatero stvar talent. Sem pa tudi prepričana, da ga ne potrebujemo za vsako stvar, ki se ji želimo posvetiti, da bi bili v tem dobri in uspešni.

Kot sem že večkrat poudarila, pisanje smatram kot proces, ko se skozi pisanje  učimo in izpopolnjujemo ter nadgrajujemo naše pripovedovanje in izražanje. Vse kar je potrebo je veliko pisati, nato pa napisano tudi preučiti, urediti, dopolniti, spremeniti.

Kot sem že zapisala v objavi Štirje miti o pisanju, obstajajo ljudje, ki so bolj spretni z besedami in jih lažje prenesejo na papir, nekateri so, tako kot tudi na drugih področjih, izjemni, kar pa ne pomeni, da pisati ne more tudi posameznik, ki mora svoje besede malo bolj »iskati«, a piše z ljubeznijo in z veseljem. Za pisanje, kot za karkoli drugega, potrebujemo predvsem strast in predanost, da to delo opravljamo.

Torej, si želite pisati? Vse kar morate storiti je pisati.

Kaj za vas pomeni biti talentiran? Vam prepričanje, da za ustvarjalno udejstvovanje potrebujete talen, preprečuje, da bi ustvarjali?

Štirje miti o pisanju

Pisanje je zame zelo intimni proces. Ko sem sama s seboj in z besedami. Ko me nič ne omejuje in ustvarjam svet, v katerega imam v tistem trenutku dostop samo jaz.

Včasih sem imela zelo romantično predstavo o pisanju. Predstavljala sem si, da pisatelj ustvarja po navdihu, kar naj bi pomenilo, da je v nekakšnem zamaknjenem stanju, ko mu besede, stavki prihajajo kar sami od sebe na pamet, on pa jih samo zapiše. Po tem principu mi je uspelo »ustvariti« celo eno zgodbo, za dolgo časa zadnjo, saj tista zamaknjenost kasneje ni hotela več priti. Pisanje je dobilo stransko vlogo v mojem življenju in se mu kar nekaj let nisem konkretno posvetila.

Ta predstava se je od takrat korenito spremenila. Sedaj, ko se spet bolj zagnano vračam k svoji »prvi ljubezni«, odkrivam, da se pisanja drži kar nekaj mitov, ki pa jih preprosta logika takoj zavrže. Vseeno pa marsikoga zaustavljajo na pisateljski poti.

Sama sem bila več let prepričana v te mite, zato se mi zdi pomembno, da jih obelodanim in morda s tem še komu razblinim lažna prepričanja.

V prihodnjih objavah bom vsakemu od mitov posvetila svoj prostor, tukaj jih na kratko predstavljam:

1.       Za pisanje moraš imeti talent.

 Verjamem, da imamo ljudje za marsikatero stvar talent in ga tudi potrebujemo. Je pa pisanje predvsem proces učenja in izpopolnjevanja. In pisanja. Veliko pisanja. (Če si pisatelj moraš pač početi tudi to.) Seveda so ljudje, ki so bolj spretni z besedami in jih lažje prenesejo na papir, kar pa ne pomeni, da pisati ne more tudi posameznik, ki mora svoje besede malo bolj »iskati«, a piše z ljubeznijo in z veseljem. Za pisanje, kot za karkoli drugega, potrebujemo predvsem strast in predanost, da to delo opravljamo.

2.       Za pisanje moraš imeti navdih.

Temu mitu sem v svojih najstniških, o pisateljskem procesu neukih letih, brezpogojno verjela. V romantični zavednosti sem bila prepričana, da lahko pišem samo, če imam navdih, ta pa se zgodi ali pa se ne zgodi. Takrat še pomislila nisem, da je navdih pravzaprav trdo delo, ki ga pisatelj vloži v svoje pisanje, v učenje, raziskovanje, razvijanje in osnovanje ideje, iz katere nastane zgodba.

3.       Za pisanje nisem dovolj dober/-a.

Večni dvomi o naših pisateljskih sposobnosti. Ni se lahko znebiti tega prepričanja, a dejstvo je, da ne glede na to, kaj si mislimo o svojem pisanju, bo nekaterim všeč in nekaterim ne. Bistvo je v tem, da se vedno trudimo pisati najboljše in znova poudarjam, da postanemo dobri pisatelji s pisanjem in izpopolnjevanjem v pisanju.

4.       Pisateljska blokada mi preprečuje pisati.

Pisateljska blokada je samo izgovor, da ne pišemo. V vsakem trenutku smo sposobni nekaj napisati. Karkoli. Če je napisano za kaj dobro, je drugo vprašanje. Lahko pa čas tako imenovane pisateljske blokade izkoristimo za učenje o pisanju, za branje, za raziskovanje itd. in s časom bodo ideje ter volja do pisanja kar švigale skozi naše prste.

Katerim mitom o pisanju pa sami verujete?