4 predlogi za redno pisanje

Želja pisati je v meni prisotna že od ranega otroštva. Vedno sem pisala. Dnevnik. Zgodbe. Predelave. Zapiske … vendar če sem kot otrok in kasneje mladoletnica lahko pisala po »navdihu« in takrat, ko se mi je ljubilo, sedaj kot odrasla oseba, ki želim ubesediti zgodbo, ki se mi zdi pomembna, privlačna in  jo želim tudi dokončati ne glede na to, ali jo bo nekdo nekoč bral, se moram pisanja lotiti bolj »resno«. Kar pa pomeni pisati vsak dan, redno. Če pomislite, da bi radi napisali knjigo s 100 000 besedami in samo sem ter tja kdaj napišete nekaj besed, lahko hitro izračunate koliko let bi potrebovali, da jo dokončate.

Zato je redno, zavestno pisanje ključnega pomena. Seveda pa je tudi lažje reči kot storiti. Čez dan imamo veliko obveznosti: služba, otroci, prijatelji, družina, rekreacija, konjički …, da na koncu dneva ostane kaj malo časa še za pisanje. Če ste kot jaz, potem zvečer, vsi utrujeni in izčrpani, najdete nešteto izgovorov, da ne bi pisali in to prestavljate na drug dan, ko se naspite, ko bo dan manj intenziven. In tako minejo dnevi, celo tedni, ko ničesar ne napišete.

Tega verjetno ne berete, ker že imate uveljavljeno pisateljsko kariero. Temveč ker si jo želite ustvariti, pri tem pa potrebujete nekaj napotkov. Ker morate v prenatrpan delovnik vključiti tudi pisanje. Če si  želite poleg vseh obveznosti tudi besedno ustvarjati, je pomembno, da si ustvarite ustaljen način pisanja – rutino. Pa s tem ne mislim na dolgočasno rutino, ki je vsak dan enaka (kako bi bilo to pri pisanju zgodbe sploh mogoče?!). Govorim o urniku, ki se ga vsak dan držite. Pisanje mora postati del vsakodnevnih opravil.

4 predlogi za redno pisanje

1.       Določite dnevno število besed, ki jih boste napisali vsak dan in se tega tudi držite. Predlagam, da je to število zastavljeno realno in bolje je, da je manjše kot večje. Sama sem si postavila mejo 100 besed na dan. Pri vseh obveznostih, ki jih imam čez dan, tudi med vikendi kljub temu da so te prijetnejše, si nisem niti mislila, da bom zmogla napisati kaj več. Pa tudi ne sliši se prav zastrašujoče – 100 besed na dan. Prvi dan sem število tudi preverila v pisni obliki in izkazalo se je, da jih brez težav zapišem. Kasneje je naneslo, da sem brez težav in z največjim veseljem in občutkom izpolnjenosti napisala 500, 600, tudi do 1000 besed na dan. To pa se že sliši obetavno, kajne?

2.       Določite časovni okvir pisanja npr. da boste na dan pisali deset, dvajset, trideset minut na dan. Pozorno razmislite, koliko časa bi pisanju res lahko namenili vsak dan. Ne računajte le na dni, ko niste pretirano zaposleni. Predvsem vštejte dni, ko boste polno zasedeni. Koliko minut bi lahko pisanju posvetili na tak dan? In se seveda zastavljenega časovnega okvira držite. Ponovno je preverjeno pravilo manj je več. Tudi večje zadovoljstvo boste čutili, ko boste vsak dan izpolnili zastavljeno normo in jo nedvomno večinoma presegli. Časovnega okvira pa v navalu vzhičenja nikakor ne večajte, saj boste še prekmalu podlegli pritisku obsežnejše naloge.

3.       Določite uro, ob kateri boste vsak dan pisali. Osebno mi ta način še najmanj leži, vendar pa nekateri pisatelji zelo dobro ustvarjajo po tem principu. Uro izberite pazljivo. Naj to ne bo sredi dneva, ko že v naprej veste, da se boste obveze le redkokdaj lahko držali. Uro pisanja lahko določite zvečer ali pa zjutraj. Vstanite pol ure prej, ko je v hiši še mir in čas namenite pisanju. Po določenem času pisanja začnite dan, kot da bi v tistem trenutku šele vstali. To vam bo dalo zadovoljstvo, da ste enega od pomembnih opravil že opravili. Če ste bolj nočni tip, boste brez problema ustvarjali v večernih ali celo nočnih urah.

4.       Imate najljubši kraj, okolje, kjer se dobro počutite, kjer se z lahkoto zberete in brez težav ustvarjate? Redno se umaknite vanj in pišite. Seveda si izberite kraj, kjer ste vsak dan ali vsaj večino dni. Če je vaš najljubši kraj nekje, kamor greste le občasno, na dopust ali obisk potem ni najboljši kraj za pisanje. Poiščite ali ustvarite si novo okolje, kjer vam bo prijetno pisati in veste, da boste vsak dan preživeli vsaj nekaj časa. Zame je tak kraj vlak, s katerim se med tednom vozim v službo in domov. Čas, ki ga preživim na vlaku izmenično izkoristim za pisanje in branje. Čisto spontano je naneslo, da je to eden bolj navdihujočih krajev za pisanje in v pol ure vožnje napišem marsikaj.

Sama se poslužujem števila besed in pisanja na vlaku. Vendar »rutino« prilagajam za različne projekte. Na začetku premislim o možnostih in nato zapišem urnik in način izvajanja. Tako sem ugotovila, da je za ustvarjanje bloga najbolj primerno, da si zastavim dan, ko bom pisala le za blog. Teden prej določim o čem bom pisala, med tednom razmišljam, raziskujem, preučujem, delam zapiske in razmišljam o vsebini. Na izbrani dan to zapišem in za naslednji teden ponovno določim temo. Članek nato še uredim in popravim. To je po navadi naslednji dan, da vsebino prespim in se urejanja lotim s svežimi mislimi. Objavljam enkrat na teden (trudim se, da bi bilo to vedno na isti dan, pa mi ne uspe vedno).

Se vam zdijo vsi ti predlogi kot omejevanje vaše ustvarjalen žilice? Nikar ne podlezite mitu, da za resnično besedno ustvarjanje potrebujete navdih (o tem bom pisala v prihodnjih objavah). Če mislite, da v desetih minutah ali v stotih besedah ne morete ničesar napisati, se pisanja lotite brez pričakovanj, brez zastavljene ideje in samo pišite o prvi stvari, ki vam pade na misel. Tudi sama sem imela s prva pomisleke pisati na tak način, vendar se je, ko sem poizkusila, zelo dobro obneslo. Začela sem s stotimi besedami na dan brez kakršnih koli načrtov ali zgodbe v mislih. Sprava so bili to pretežno dnevniški zapisi, sčasoma pa je med temi zapisi tudi že vznikala zgodba. Hkrati sem ugotovila, da je to pravzaprav zgodba, ki sem jo začela pisati že pred petnajstimi leti, pa je nisem nikoli dokončala. Na ta način pa sem ji omogočila, da je ponovno zacvetela in jo sedaj pišem kot samostojno enoto.

In še en nasvet: če kakšen dan napišete več od zastavljene norme, nikar ne podlezite občutku pretiranega zadovoljstva in misli, da si lahko zaradi tega naslednji dan zaslužite »odmor«. Ta odmor bo trajal več kot  le en dan in po nekaj dneh prekinjene rutine pisanja, jo boste morali zastaviti na novo.

VADNICA 6: Napravite si urnik pisanja in načrt kako se ga boste držali ali kako ga boste izvajali. Čez nekaj tednov, mesec ga ponovno preglejte. Ugotovite ali se vam ga je uspelo držati ali ste pravila pisanja ves čas kršili. Premislite, kako vam bi urnik lahko bolje koristil in ga prilagodite novi situaciji.

Kakšni so vaši načini rednega pisanja? Imate svoje predloge, ki bi jih dodali seznamu?

Literarni natečaj: PO KONCU ZAČETEK

Pri Založništvu tržaškega tiska so lačni novih, svežih, drugačnih in navdihujočih zgodb, zato v sodelovanju s Primorskim dnevnikom ter Narodno in študijsko knjižnico iz Trsta razpisujejo NATEČAJ ZA KRATKO ZGODBO. Vabijo vse tiste, ki znajo iz/povedati svoje svetle in temne plati življenje, spregovoriti v jeziku duše, da jim pošljete zgodbe, v katerih bodo iskali spodbude za nove začetke.

V življenju se vrstijo konci in začetki. Pride prej konec ali prej začetek? Pri Založništvu tržaškega tiska so prepričani, da je vsak od vas vsaj enkrat v življenju imel občutek, da je prišel do točke, od koder ni več poti nazaj. Do nje nas lahko pripeljejo številne poti, ki imajo nešteto imen, in če se prepustimo njihovi brezglavi smeri se v trenutku znajdemo ravno tam; na koncu. In, glej čudež, nam svetla misel, topel nasmeh, prijateljski glas ali razumevanja poln pogled vlije pogum, da koncu obrnemo hrbet in se ponovno znajdemo na začetku.
Čeprav je začeti težko, predstavlja nov korak upanje, da se bodo pred nami ponovno odpirale in prepletale vedno drugačne poti, katerim ne bo videti konca. To nenehno iskanje poti je lahko vznemirljivo ali pa živa mora.
Razkrijte vašo zgodbo in skupaj boste ustvaril zbirko pripovedi z naslovom Po koncu začetek. Založništvo tržaškega tiska bi rado z njo in skupaj z vami praznovalo konec letošnjega leta in začetek prihodnjega.

VEČ O RAZPISU V PRIPONKI in več informacij.

Bog majhnih stvari

Obožujem knjige. Fizično in nematerialno. Obožujem njihov otip in njihov vonj. Obožujem svet, ki ga ponujajo. Po eni strani stvaren, po drugi neresničen, kjer si lahko pišemo svojo usodo, kakor želimo. Sem strastna bralka in še pred nekaj leti sem knjige dobesedno požirala. Njihovo vsebino, njihove zgodbe. Se poistovetila z junaki, si kdaj želela okusiti njihovo življenje. So kot omamna droga, ki te popelje nekam drugam. (Ljubezen do knjig je navdahnila tudi ljubezen do pisanja. In sedaj te zgodbe, življenja ustvarjam sama.)

Ugotovila pa sem, da sem v zadnjih letih, čeprav je ljubezen do branja ostala enaka, postala zahtevnejša bralka. To pomeni, da knjigo, ki mi ni všeč, tudi odložim. In če sem se lahko še do nedavnega pohvalila z le dvema neprebranima knjigama (v najboljših časih sem prebrala tudi tri ali več knjig na teden, v vseh letih se je tako nabralo kar lepo število prebranih knjig), se sedaj te kar vrstijo. Ne odložim jih samo zato, ker mi ni všeč vsebina, temveč tudi ker mi ni všeč, kako so napisane. Posledično me tudi ne zanima, kako se zgodba konča, kar je še vedno eden pomembnejših vzgibov, da knjigi pridem do konca – ker me razganja radovednost, kako se razplete!

Ena takih knjig, ki pa sem se jo navsezadnje le potrudila prebrati, je roman Bog majhnih stvari, indijske avtorice Arundhati Roy.

Knjiga me je sprva pritegnila zaradi naslova. Zdi se zanimiv, celo poseben. Bog majhnih stvari. Kaj tudi vas ne povleče radovednost, da bi zvedeli o kom pripoveduje? Z velikim pričakovanjem sem se lotila branja, pa sta se kaj kmalu vsa zanimivost in posebnost zame končali. Uvod je naporen in nerazumljiv. Sledijo neskončna preskakovanja iz sedanjosti v preteklost in spet nazaj. In to ne samo ene osebe, temveč malodane vseh likov, ki nastopajo v zgodbi! Pripoved pa motijo (vsaj mene so) sicer lepe, a pretirane metafore, vse okrancljane in nakičene. Zaradi vsega tega sem se med branjem hitro izgubila in tudi v nadaljevanju nikakor nisem našla rdeče niti zgodbe.

Množica pisanih likov, katerih vezi in zgodbe so bile precej nejasno opredeljene in sem jih morala vsakič z nova odkriti, kar mi skorajda nikoli ni uspelo.  V določenih trenutkih je imel kar vsak lik »glavno vlogo«. Toliko jih je bilo, da na koncu nisem več vedela kdo je kdo.

Kot bralka ne maram, da me zgodba pusti tavati po neznanem, da ne vem točno kaj se dogaja, da je nepovezana. Da se moram nenehno spraševati, kaj dogaja. Pri Bogu majhnih stvari se mi je dogajalo prav to. Prehitro sem izgubila nit in zanimanje za branje. Zgodba me je premalo pritegnila, da bi ji lahko zbrano sledila. Zanjo sem porabila kar nekaj tednov, vmes pa z lahkoto prebrala nekaj drugih knjig.

Nikoli mi ni žal časa za branje, vendar sem sedaj mnenja, da nekaterih knjig enostavno ni vredno prebrati. V množici dobrih knjig, ki zadovoljijo vsak bralski okus, ni vredno izgubljati časa s tistimi, ki nam niso všeč. Zavedam se, da so okusi različni in da je marsikomu ta knjiga všeč, je v njej celo našel sporočila, ki mu veliko pomenijo. Prepričana pa sem, da smo že vsi naleteli na knjigo, ki smo jo pustili neprebrano. In  prav to bi morala storiti sama v tem primeru. Mi zgodba pač ni všeč in pika. Me ni pritegnila. In pika.

Kateri pa so vaši kriteriji, da vam je knjiga všeč? Kaj  vas pri branju zmoti? Odložite knjigo neprebrano, če vam ni všeč ali jo kljub vsemu poskušate prebrati do konca?