Kako nadaljevati s pisanjem?

Ravno pravšnja tema, da tudi sama sebe spomnim na nekaj lastnih nasvetov. Za mano je naporen teden in nikakor nisem našla motivacije, da bi napisala današnji članek. Vsak izgovor je prišel prav, da se nisem lotila pisanja. Danes sem se k pisanju dobesedno prisilila in ja, včasih se moramo k pisanju tudi prisiliti.

V prejšnji objavi smo ugotovili, da če pišemo, smo pisatelji! Kar pa še ne pomeni, da se bo besedilo napisalo samo od sebe. V teoriji so te zadeve veliko lažje kot v praksi. V resnici je pisanje precej naporno opravilo in zelo zahtevno. Vseeno pa nam ne preostane drugega, kot da pišemo.

In če vas prvi poizkusi ubesedenja vaši misli niso odvrnili od pisanja, se boste želeli v tem izpopolniti. Najlažje boste to dosegli z rednim pisanjem. Saj poznate tisti pregovor: vaja dela mojstra. Pa tudi mojster mora opraviti vajo.

Z rednim pisanjem, vajo se učite umetnosti pripovedništva. Redno pisanje vam bo dalo tudi vpogled v vaš način pisanja, izražanja. S preučevanjem napisanega pa boste najšli svoj glas, svoj izraziti slog. Naučili se boste tudi, kako pripovedovati jasno in jedrnato. Naučili se boste, kako izraziti svoje misli in povedati zgodbo na razumljiv način.

Preučujte knjige, priročnike o pisanju. Vsak pisatelj ima svoj slog, svoje izkušnje, svoj način pisanja, svoja navodila. Vsem pa je skupno, da so se učili pisati s pisanjem in z urejanjem ter izboljševanjem napisanega. Sledite predlaganim nasvetom. Preizkusite jih pri lastnem pisanju. Naučili se boste trikov, kako bralca pritegniti k zgodbi, kako osnovati priljubljene junake, kako stopnjevati ritem pripovedovanja in številnih drugih. Priročniki o pisanju so neizčrpana zakladnica nasvetov ljudi, ki so pot že prehodili. Sledite jim in nato ustvarite nekaj povsem svojega. Pisanje je učenje, je nenehno izpopolnjevanje in izboljševanje tehnike in sloga pisanja.

Pisanje je tudi proces. Karkoli boste  napisali, vedno boste besedilo še malo popravili, dopolnili, uredili, če  nič drugega boste preverili slovnico, dokler ne boste izpilili končnega izdelka.

In še naprej veliko berite. Posnemajte pisatelje, ki so vam všeč, ki vas pritegnejo s svojim slogom in se vadite na njihovih primerih. Le prepisujte ne.

VADNICA 4: V knjigi priljubljenega pisatelja si izberite odlomek in ga napišite s svojimi besedami. Posnemajte ritem zgodbe, posnemajte značilnosti junakov, dinamičnost dialoga.

VADNICA 5: Napišite krajše besedilo, nato pa ga razčlenite, razmislite, kaj v besedilu ostane in kaj gre. Preberite ga na glas. Morda se vam zdi smešno, vendar boste le tako slišali, kako zvenijo besede, tvorjeni stavki in povedi. Lažje boste zaznali ali besedilo ni povezano, kje so okorna mesta.

Sami odločamo

Danes se zame čudovito potovanje, da ne rečem kar esejada, ki sem ga bila nenadejano deležna ob ustvarjanju rubrike Matura 2013, končuje. Z nostalgijo, priznam. Za dijake večinoma 4. letnikov srednjih šol se jutri šele začenja - matura. Kot prvo je na programu pisanje eseja.

Zrelostni izpit ji pravijo. Spominjam se svojega, ki se je kasneje izkazal za prvega v vrsti zrelostnih izpitov, ki vsakega izmed nas čakajo na poti. Je pa res. Če se moraš do mature učiti za šolo in za ocene, se po njej začneš učiti za življenje.

Raziskovanje, študiranje, branje in samo pisanje člankov o eseju me je na koncu naučilo veliko več kot le kako se nanj pripraviti. Upam, da bodo smernice marsikateremu dijaku pripomogle k boljše napisanemu eseju na jutrišnjem izpitu. Tisti, ki so mi jih dijaki poslali v pregled, so bili večinoma zelo dobro napisani, nekateri celo odlični. Prijetno presenetilo me je poglobljeno in pretanjeno razmišljanje, bogat besedni zaklad in jasno izražene misli nekaterih, niti ne redkih. Te eseje je bilo res užitek brati. In ocenjevati. Upam, da bodo mladi, ki so jih napisali, te lastnosti ohranili tudi v prihodnosti.

Sami odločamo. To dejstvo se je ponovno potrdilo. Sami odločamo ali se bomo učili ali ne. Sami odločamo ali se bomo potrudili ali ne. Sami odločamo ali bomo vložili ves potreben trud in napor ali ne. Če se omejim le na to izkušnjo, saj ima veliko globlji in širši domet.

Z veseljem in velikimi pričakovanji se nadejam letošnje jeseni, ko bomo nadaljevali to esejado v rubriki Matura 2014. Nedvomno se bom naučila česa novega in bom to novo znanje, kot tudi že usvojeno, lahko prenesla in delila z novo generacijo nadobudnih srednješolcev. 

Hvala vsem, ki ste delili svoje eseje in vam jutri želim uspešen dan in veliko sreče na izpitu. Verjamem, da je niti ne potrebujete, saj imate vse potrebno znanje.

Hvala tudi vsem, ki ste v velikem številu obiskali moj blog in brali objave. Upam, da ste med njimi našli kaj, kar vam bo koristilo.

Lep pomladni dan

Pomladni dan Cirila Kosmača je drugo čtivo, ki ga dijaki obravnavajo za letošnji maturitetni preizkus iz slovenščine.

Do Cirila Kosmača in njegovih del imam zelo pristranski, skoraj zaščitniški odnos. Zasluga za to gre predvsem na račun scenarija za film Tistega lepega dne. Film, ki sem ga v mladih letih gledala neštetokrat (takrat so te stare slovenske filme še kaj vrteli), natančno vedela kaj se bo zgodilo, vendar se ga nikoli ne naveličala. Hudomušni dialogi, izdelani karakterji, priljudna glavna junaka, prijetna ljubezenska zgodba, narodno zavedni čut in zavzemanje za svoj prav – vsi elementi, ki jih dobra zgodba potrebuje.

Pa se vrnimo k Pomladnemu dnevu. Tudi tukaj zgodba ne razočara. Kosmač z neverjetno poetičnim jezikom opisuje dogodke iz svojega otroštva. Roman spada med kratke romane in bi se lahko napisal še krajše, a kljub bohotnosti besedišča in opisov niti ena beseda ni od več, niti ena beseda ne kazi harmoničnosti in spevnosti pripovedovane zgodbe. Pa vendar je pripoved preprosta. Se bralca dotakne, vsaj mene se je, celo čustveno gane. Ob branju so se mi prizori odvrteli pred očmi, kot bi gledala film, kar ni drugega kot mojstrskost pripovedovalca, da živo prikaže zgodbo, da si jo lahko bralci predstavljamo kot bi jo gledali.

Realizem je še en element, ki mi je pri srcu. Mislim, da ni najti večje romantičnosti, romantične naivnosti in optimizma, kakor ravno pri pisateljih realizma. Seveda so pisatelji kot Zola, ki dajejo realizmu pridih zanikrnosti in revščine, vendar so tudi pisatelji kot Dickens in Balzac, v čigar delih se, tako kot pri Kosmaču, kaže romantična narava verjeti v dobro in boljše. In kaj ni realizem ravno to? Je dobro in slabo in je tista sivina vmes. Lepe stvari so realne. Dobro, ki se nam dogaja v življenju, je realno, ne samo beda in obup.           

Tudi za to delo sem preučila različne opise in analize. Ponovno me je presenetila omejena razprava. Stroga obnova, izpostavitev najbolj očitnih elementov dela, nobenega presežka in toliko izgubljenih misli, ki so se mene kot bralko veliko bolj dotaknile, mi dale misliti veliko bolj kot pa vodilni nasvet pripovedovalčevega očeta, da človek prej umre od obupa kot od lakote.

Očetova misel, če ne že kar nauk, ki jo izpostavi tudi sam pripovedovalec, da »preden misliš koga ozmerjati, stopi vsaj za sekundo v njegovo kožo«, me je veliko bolj podražila, spodbudila k razmišljanju. Prevzela me je pisateljeva tankočutnost, da je bil sploh sposoben pomisliti na to, preden bi koga krivil in obtoževal. Se mi zdi, da smo ljudje premalokrat sposobni in pripravljeni najprej pogledati še z drugega zornega kota. Veliko lažje je pljuvati po drugih, da lahko opravičimo svojo nesposobnost.

Naslednja stvar, ki me je presenetila, je bil odnos do mame. V povzetkih predstavljen kot ljubeč, se je meni kazal kot nesproščen. Pogosto, če ne kar vsakič, ko je o tem pripovedoval, se je pripovedovalec ob materi počutil neprijetno. Sicer ne gre dvomiti v ljubečo naklonjenost enega in drugega, vseeno pa njun odnos ni bil tako spontan, topel ali iskren, ko je bil z očetom. In tudi kako bi lahko bil, ko je mati hirala pred otrokovimi očmi. Smrt je zaznamovala njihova življenja veliko prej, preden je mati dejansko umrla. Sicer ga je spodbujala k učenju in šolanju in pisanju, vseeno pa ne morem mimo dejstva, da je pripovedovalec kot otrok čutil dobršno mero krivde. Krivde, ker se je ponoči rad sprehajal po okoliški pokrajini, čeprav je vedel, da je mama zaradi tega budna in da ga čaka ter da ga bo poklica takoj, ko ga bo slišala se vrniti. Krivdo, ker ga je spodbujala k pisanju, nekaj, kar v tistem času še ni bil pripravljen sprejeti. Ker mu je s tem nalagala odgovornost za lastno dobro počutje. Umiram, vendar bom veliko lažje umrla, če mi obljubiš, da boš pisatelj. Krivdo, ker si je verjetno pri dvanajstih letih veliko bolj želel, da bi imel zdravo mamo, ki bi ga ljubila, ne čudno in ne drugače, samo ljubila, kot pa postati pisatelj.

In takšno razmišljanje, ki ne sledi utečenim smernicam, ter ne naučeno doživljanje, ki je lastno bralcu, bi morali spodbujati, zahtevati od dijakov na maturi, od nove generacije zrelostnega izpita, ne pa pisanja o prežvečenih mnenjih strokovnjakov.

Kateri dogodki so pa vas spodbudili k razmišljanju? Kaj iz pripovedovalčevega življenja vas je ganilo?