Belo se pere na devetdeset

Čeprav imam na knjižni polici še nekaj starih grehov, ki čakajo, da jim posvetim bralno pozornost, nisem mogla mimo (sedaj že lahko rečem) velike uspešnice iz pod rok Bronje Žakelj Belo se pere na devetdeset.

Naslov je nenavaden, še posebej, ko v bralca na pol poti butne življenje potem.

Je belo res treba prati na devetdeset? Sama ga perem na šestdeset. Tudi robčki so beli, in ob branju jih potrebujete dobro zalogo tako zelo. Najbolje tiste papirnate. Ker prati jih ne boste uspeli.

Že prvi odstavek je ganljiv takoj.

Rečejo ti Mita in jaz ti rečem mami. Tako zelo si lepa in tako zelo si moja.
Poznam tvoje lase, rjavi so in včasih se zableščijo rdeče. To je takrat, ko nanje posije sonce. Poznam tvojo kožo, obliko zob in ust in črte na dlaneh tvojih rok. Vem, kako dišiš in kako se ti napne žila na vratu, ko se zasmeješ naglas. In poznam tvoje oči, vse tvoje oči.

Preproste besede deklice, v preprosti, otroški govorici, ki nakazujejo duh pripovedi tako zelo: spomini na otroštvo, na mamo, na preproste resnice, ki se jih takrat ni skrivalo. A ki kljub temu ne morejo, nežne kakor so, bralca pripraviti na tisto, kar sledi potem (pa čeprav je z vsebino že seznanjen).

Težko poslušam te stavke brez vsebine. Vem, da me hočejo potolažiti, ampak kaj pomenijo te besede brez pomena? Kaj pomeni biti močan? Kaj je sploh to? In kaj bo, če jaz te njihove moči nimam dovolj? Mar tudi to, da se bojim, pomeni, da sem brez moči? Se ne bom pozdravila, če me je včasih strah?

Kaj sploh lahko napišem o doživetjih drugega, ki niso moja in jih ne poznam? Kako izkazati spoštovanje do doživetih in preživetih dogodkih avtorice, s katerimi se ne morem istovetiti in nimam pojma, kako jih je doživljati? A morda niso potrebni enaki dogodki, da človek čuti tujo bolečino, strahove, vprašanja brez odgovorov in dobi blagodejen obkladek za svoje občutenje.

Najbolj se me je dotaknila vedno zamolčana resnica, da smo v bolečini in žalosti vedno sami.

Ob izgubi gre vedno za druge. Ne gre za tistega, ki žaluje, ki je "izgubil", saj je strah preveč zastrašujoč, da bi ga izrekli. Ljudem je potrebno zagotovilo, da smo kljub izgubi ali bolezni dobro, da se "držimo", saj si tako lahko govorijo, da smo dobro, da je vse dobro in da strahu ni.

A s tem nam ne pripoznajo pravice, da smo lahko ranljivi, da čutimo bolečino, jezo, da smo žalostni in da bi se v tej žalosti najraje utopili.

Osamljena sem z njim, ker ga ne delijo z menoj, ker mi ga ne pustijo, ker mi ga ne priznajo. Želim si, da bi rekli: "Seveda, da te je strah. Tudi nas je strah." Želim si, da bi mi dali pravico do strahu, da bi ga sprejeli, si ga vsi skupaj razdelili, ga ukrotili, obvladali in udomačili. Ker jaz vem, da le to pomaga.

O strahu ne smemo govoriti. Ker strah hromi in potem bi bil strah resničen. Če o strahu ne govorimo, potem se lahko pretvarjamo, da ne obstaja.

Samo živela bi rada. Do rojstnega dneva in do božiča za njim pa še daleč naprej potem.

Tudi upanje je le naše. Z nikomer ga ne moremo deliti in nihče nam ga v teh trenutkih ne bo delil z nami, nam ga vlival, nas bodril. Zato moramo biti v svoji bolečini, strahu močni. Za druge. Da jim ni treba skrbeti za nas. Da se lahko pretvarjajo, da je vse dobro. Četudi ni.

Ker to pomeni, da se skoraj niti za hip ne smem vdati, ker to pomeni, da namesto mene ne bo upal nihče drug, ker to pomeni, da moram sama upati še toliko bolj zato.

Ne, tako kot smo v strahu, smo tudi v upanju sami. In v bolečini. Ki si nečloveško sledi iz enega v drug dogodek. Ko človek že misli, da si lahko oddahne.

A tako kakor mi nekoč iz strahu niso dovolili mojega strahu, me zdaj spet iz strahu ne upajo pustiti v moji bolečini.

A to rečejo tudi, ker vem, da je žalost, tako kot bolezen, moteča, in da je ni primerno brez kontrole preglasno in predolgo kazati naokrog; malo da, malo, ravno prav, tiho, umaknjeno, preveč pa ne.

Da, drugim je veliko lažje, če smo samo veseli in zagotavljamo, da je vse dobro. Vse neprijetno je moteče, čeprav lahko ravno zaradi neprijetnih stvareh življenje cenimo bolj.

Razumem, vse, razumem dovolj, da si spet do pekoče bolečine močno želim, da bi bila tu. In potem se ne bi jaz skrila v tvoje naročje, ampak bi v svoje naročje skrila tebe, stisnila vate svoja usta in te zibala dolgo dolgo. 

Lahko bi pisala o spominih na otroštvo, o kultnih stvareh, ki so zaznamovale tisto obdobje, ki so bile desetletja uniformne in smo jih doživeli tudi otroci desetletja kasneje.

Lahko bi pisala o izgubi mame in brata. Lahko bi pisala o pripovedovalkinem boju z rakom in boleznijo, ki jo je preživela. Dvakrat.

Lahko bi pisala o tem potem. A potem to delo ne bi bilo tako posebno. In strah ne samo votel. In bolečina ne zdravilna.