N.E.P.R.E.M.I.K.A.J.S.E

Ne vem, kaj je na teh Italijankah. Dolgo časa sem jih dajala na stran, da se jim posvetim takrat, ko bom imela resnično čas ne samo prebrati, temveč resnično PREBRATI, kaj mi imajo sporočiti. Glede na vsa mnenja, so si to zaslužile.

Sama bi jih odložila še za nekaj časa, a so me našle same. Me odpeljale v vrtinec svojih čustveno viharnih zgodb, ki so me posrkale, me dodobra prežvečile in na koncu izpljunile. 

Nepremikajse je tretji roman sodobne italijanske avtorice, ki sem ga prebrala v zadnjem mesecu. In če se mi je zdelo, da sem z Sijajem iste avtorice in Dnevi zavrženosti Elene Ferrante doživela celoten spekter čustvenih pretresov, sem se pošteno zmotila.

Ne, nisem pričakovala, čeprav sem bila prepričana, da bo zgodba prodorna, da bi me to še lahko doletelo na tako sunkovit način.

Že začetek preseneti. Zgodbo govori drugoosebni pripovedovalec, kar je v literaturi redkost, zato pa toliko bolj posebno bralsko potovanje. 

Oče, kirurg v bolnišnici, kamor po prometni nesreči pripeljejo njegovo 15-letno hčerko, med operacijo, ki jo izvaja, izve, da je hčerka v zelo slabem stanju in ni prav veliko možnosti, da preživi.

Kot cunja sem, zadela me je embolija bolečine. 

Ta pretres povzroči nepričakovano izpoved o stvareh, ki so se dogajale pred njenim rojstvom. a izpoved ni namenjena njej, hči je le katalizaror za priznanje, za neke vrste potrditev pristne ljubezni, ki jo je čutil do ženske, ki ni bila njena mama. 

Razume, pozna me, ve, kako se ljubim.

Izpoved spremlja nenehno izpraševanje samega sebe o legitimnosti te ljubezni.

Ljubezni ne moreš razložiti. Sama je, sama v sebi se slepi in muči.

Ljubezen, ki jo je spoznal, taji, želi se ji odpovedati, a se nekako vedno vrne k njej.

Iz mraka je spet pogledalo njeno široko čelo in ob tem se mi je zdelo, da pravzaprav ne oprezam za njo, temveč za samim sabo.

Ves čas čuti razdvojenost in v svojih čustvih nenehno bega med življenjem, ki si ga je ustvaril in nepričakovano ljubeznijo, ki se mu je obljubljala. A ni bil prepričan, da bi jo sprejel. Dvomi v sebe in dvomi v svoja dejanja.

Dvignil sem pogled v ogledalo in vprašal svoje volčje oči, kdo, za božjo voljo, sem postal.

Z ženo sta bila poročena že nekaj let, njun zakon je bil ustaljen, miren, brez pretresov in tudi otrok nista želela imeti. 

Za vso njeno dozdevno prodornostjo se skriva plast nepredušne gluhote.

Do hčerke je v svojih pripovedovanjih odkrit, morda celo preveč iskren.

Pojavila si se v tem stanovanju prav na večer, ko sem se ga odločil zapustiti, in pogoltnila mojo usodo. 

Zgodba je pisana z moškega vidika. Vsaj kot ženski bralki mi je ton, jezik pristno moški. Jezik je na trenutke krut, nesramen in mrzel. In potem spet nebogljen in dvomljiv, ki ga presekajo trenutki jasnega uvida. 

Oslarije, ki jih lahko počnejo očetje, Angelina, posiljevalci, ki ne vedo, kako odrasti.

Zgodba se bere skoraj kot kriminalka, v nenehnem pričakovanju, kaj sledi.  Je napeta in bralec ne more pričakovati, kaj se bo zgodilo. Ali lahko upa na "srečen" konec?

"Ni pošteno, da človek umre. Pa vendar je prav."