petek, 05. maj 2017

Kakšno mladino želimo izobraziti?

Ko smo nekateri lahko uživali v dolgih praznikih in smo lahko z mislimi pri pomladi, soncu in toplih dneh, so drugi, predvsem dijaki zaključnih letnikov srednjih šol, svoje misli usmerjali v učenje in priprave na maturo, ki se je pričela z včerajšnjim pisanjem eseja.

Maturitetni esej pogosto razvname številne razprave o izbranih delih za obravnavo, o njihovi primernosti, o (ne)pripravljenosti dijakov na pisanje besedila esejskega tipa in mnogih drugih, ki se nanašajo tudi na področje strokovnosti pri vsebinskem delu in celotni šolski sistem.

Pri tem pa se premalokrat ozremo na tiste, ki so pri vsej tej zadevi edini pomembni - dijake, ki se tako ves čas vrtijo v kolesju izobraževalnega sistema, če si lahko besede sposodimo kar pri tematskem sklopu letošnjega eseja, v katerem so najbolj oškodovani prav sami. A bi morali iz tega sistema, v katerem večinoma preživijo vsaj trinajst let, oditi kot izoblikovane, samorazmišljujoče osebe.
Preveliko krat slišim dijake same praviti, da se jim vse skupaj zdi brez smisla, večino snovi, ki so se je morali naučiti tekom izobraževanja tako ali tako ne bodo potrebovali. Še bolj verjetno bodo večino usvojene snovi precej kmalu pozabili. 

Zato njihovih mnenj ne bi smeli poteptati in take dijake označiti kot težavne, ki se jim tako ali tako "ne da učiti", temveč bi morali njihova mnenja vedno znova preučiti, o njih razmisliti in se vprašati, kakšno mladino želimo izobraziti. Učečo in razmišljujočo ali brezdelno, ki v učenju in v znanju ne vidi pretiranega smisla?

Ali resnično želimo izobraziti mladino in kasneje odrasle, ki jim bo učenje prej muka kot nujni element vsakdanjega življenja, tako profesionalnega kot zasebnega?

Zadnjih pet let sem zelo vpeta v priprave na pisanje eseja na maturi, saj želim dijakom prikazati, da pisanje in tudi priprave, ki so dejansko učenje, kako esej najbolje napisati, niso nujno mukotrpno dejanje, temveč so lahko zanimivo in celo zabavno opravilo, ki krepi um in sposobnost drugačnega razmišljanja. V znanju je moč, ki lahko posamezniku pomaga, da se znajde in deluje v svetu. V zanju je moč, da ne sprejmemo vse kot črno-belo ali tujih prepričanj za svoja, temveč si lahko oblikujemo svoja in jih znamo tudi ustrezno argumentirati.

In v tem naj bi bil tudi namen maturitetnega eseja, ki se nemalokrat sprevrže v navadno stereotipno preverjanje znanja, ki je kot znanje samo dejansko zelo subjektivno in bi moralo biti kot tako tudi ocenjevano in gotovo ni šablonsko znanje, kjer sta edina odgovora le prav ali narobe.

Že večkrat sem omenila, da bi bilo treba naš šolski sistem dodobra prevetriti. Je zastarel in okorel. Seveda se zaradi te okorelosti določene koristi sistema ohranjajo, kot je učenje pisanih črk in pisanje na roko, a vseeno ta okorelost hkrati ohranja skoraj zastarele pristope in načine učenja. 

Vsak, ki se je kdaj posvečal in raziskoval otrokovo razmišljanje in ustvarjalnost, je ugotovi, da ne samo da otroci niso neubogljiva bitja, ki jih moramo odrasli učiti, temveč da so zelo sposobni ljudje, ki nas lahko marsikaj naučijo. V tem pogledu jih zelo podcenjujemo in ne izkoriščamo ter ne razvijamo potenciala, ki ga imajo. 

Razprave o naslovu letošnjega razlagalnega eseja so že dvignile nekaj prahu. A pustimo to na strani, saj je veliko odvisno tudi od samih smernic za pisanje, ki so jih dijaki dobili zraven. Možnosti za razprave bo še dovolj.

Sama sem se posvetila postopku ocenjevanja eseja in navodilom, ki jih ocenjevalci prejmejo in zadeva se ni izkazala za prav nič obetavno.

Maturo zelo radi poimenujemo zrelostni izpit, a sem mnenja, da z načinom preverjanja in celotnega sistema poučevanja mladim damo precej nične možnosti, da bi to zrelost dejansko pokazali. Oziroma če jo, jo zatremo v kali, saj gotovo odstopa od ustaljenega pojmovanja zrelosti. Pod tem pojmom si verjetno vsak predstavlja nekaj drugega, torej kako bo to lahko merilo o stopnji zrelosti posameznika. Nekateri mladostniki so, pa ne zaradi naučenega, temveč zaradi svojih življenjskih razmer in izkušenj, veliko bolj zreli kot bo marsikateri odrasli kadarkoli. A pustimo to za drugo debato.

Pri pregledu ocenjevalnih obrazcov in navodil za ocenjevanje napisanega eseja že takoj ugotovimo, da se pri preverjanju znanja dejansko išče neznanje, saj mora ocenjevalec oceniti neustrezno rabo, napake, pomensko neustreznost in druga neznanja, neustreznosti in nepravilnost. Zanimivo vprašanje pri tem se poraja, kaj pravzaprav iščemo - znanje, torej zrelost ali neznanje torej nezrelost. 

Ravno nenehno iskanje in osredotočanje na neznanje, nepravilnosti in neustreznosti je srž problema našega šolskega sistema. Je dejansko ustrahovanje in pehanje dijakov, da jih je znanja in učenja strah in ne da v njem najdejo način, kako se lahko osebno izrazijo in izpopolnjujejo.

Pri navodilih za ocenjevanje pa opazimo, da imajo ocenjevalci že predpostavljeno, o čem naj bi dijaki pisali, tudi v tistih delih smernic za pisanje, kjer je predmet pisanja lahko zelo subjektiven in ki ga verjetno vsak posameznik doživlja drugače. Torej, če bo dijak zagovarjal drugačno stališče, kot ga ima ocenjevalec zabeleženega v navodilih, zelo verjetno ne bo dobil vseh točk, ker bo zahtevano navodilo izrazil z drugimi primeri in ne s tistimi, ki jih ocenjevalec dobi v svojih navodili. Taka je realnost našega izobraževalnega in ocenjevalnega sistema.

Še predobro se spominjam svojih srednješolskih dni. Primerov izpodkopavanja dijakovega znanja je precej. Vzemimo za primer ocenjevanje kontorlke iz matematike. Matematika je dokaj jasna stvar: 1+1=2. A kaj se zgodi, ko dijak dobi pravilen rezultat, a je postopek drugačen. Spominjam se primera, ko je sošolcu uspelo do pravilnega rezultata priti na povsem drugačen (učitelju nedoumljiv) postopek. Profesor se je čudil in se ni moral načuditi primeru. A kot je značilno za naše ocenjevanje znanja sošolcu za odkritje novega postopka ni dal nekaj dodatnih točk, temveč samo točke za pravilen rezultat. Saj 1-0+2-1 ni enako 2, četudi je rezultat pravilen. Postopek ni ustaljen in predpisan, zato je tudi nepravilen. Tako deluje naš šolski sistem - iskanje nepravilnost in ne izvirnosti. Seveda sošolec pri uspehu ni najbolj blestel, kar je še dodaten razlog, da profesor ni odkril edinstvenosti in verjetno novega pristopa k rešitvi enačbe.

Verjetno tudi malokateri učitelj ve, da je bila že pred leti narejena raziskava, kjer sta se matematike lotila dokazati, da je 1+1 res enako 2. In ne tako na kratko. Da sta trditev, ki je sicer splošno znana in uveljavljena sta porabila več kot 400 strani enačb in izračunov, ki so na kancu pravilnost zgornje, preproste enačbe potrdili.

Učitelji, profesorji, strokovnjaki, starši, ki na kakršen koli način delamo tem področju in skrbimo za izobraževanja mladih, bi se morali nenehno spraševati, kaj iščemo v znanju šolajoče se mladine? Znanje ali napake? Želimo, da bi mladi ob zaključku šolanja dejansko tudi kaj znali ali le samo da bi znali po naših predpisih in v postavljenih okvirjih. Predvsem bi se morali nenehno spraševati ali znamo dovolj, da učimo druge.



Foto: filozofblogutopija.wordpress.com

Ni komentarjev:

Objavite komentar