sobota, 18. februar 2017

Postavite si omejitve in spodbudite ustvarjalnost

Prejšnji teden smo raziskali, kako se je Benjamin Franklin, eden najbolj plodovitih ameriških pisateljev, z vajami, ki si jih je zamislil sam, učil dobrega pisanja.

Ena izmed faz, ki jo je pri vsaki vaji uporabil, je bila faza inkubacije. To je pomenilo, da je vsako besedilo po prvem delu vaje pustil svoje opombe ali zapiske na strani in se je k njim vrnil šele čez nekaj dni ali tednov.

Franklin pa je pri nekaterih vajah uporabljal tudi druge elemente, ki so ključni za učenje umetnosti pisanja. O enem od teh, ki ga uporabljamo tudi pri ustvarjalno-pisalnih izzivih, bomo govorili danes. 

Franklin se je zavedal svojih omejitev pri pisanju in še posebej pri pisanju poezije. Zato je ravno poezijo izkoristil, da se je v pisanju le še izpopolnil. Tako je prozno besedilo za vajo spremenil v pesem, saj je moral tako pri pisanju upoštevati drugačne zakonitosti kot je rima in dejstvo, da je poezija veliko krajša od proze. Tako se je pri pisanju moral soočiti s poeziji lastnimi omejitvami, ki so ga v pisanju naredile le še večjega mojstra. 

Franklin se je soočil s svojimi omejitvami in vajami, ki so mu jih ponujale, da se je v pisanju še izostril in izboljšal.

Ste že kdaj opazili, da ste pod pritiskom lahko bolj učinkoviti ali ob postavljenem roku dobite zagon in se vam ideje ponujajo kar same od sebe?

Pri vsakem ustvarjalnem pisanju, pa tudi pri vsaki nalogi, kjer hočemo priti do nekih rezultatov ali idej, s postavljanjem recimo temu "umetnih omejitev", torej omejitve, ki si jih postavimo sami ali nam jih postavijo drugi, naši možgani delujejo drugače in so naravnani k iskanju idej oziroma rešitev.

Pri ustvarjalno-pisalnih izzivih tako vedno postavljamo časovne ali besedne omejitve. Smisel teh omejitev je ravno spodbuditi naše razmišljanje v smeri, ki nam ponuja manj pričakovane odgovore, nas spodbuja razmišljati izven naših ustaljenih poti razmišljanja. Čeprav se sliši čudno, nas ravno omejitve ali roki prisilijo razmišljati v drugačni smeri in na drugačne načine. 

Z omejitvami, miselnimi ali fizičnimi, se rešimo običajnega razmišljanja in tako tudi običajnim odločitvam ali izbiram, med drugim tudi strahu ali odločitve, da se naloge niti ne bi lotili. Tako pa se v mislih naredi prostor za druge ideje. 

Kakšne so lahko umetne omejitve?

  • Časovne: odločite se, da boste neko nalogo ali  besedilo naredili oziroma napisali v 15 minutah. Priporočljivo je, da si nastavite alarm, ki vas po preteku časa opomni, da končate. In takrat z nalogo ali pisanjem tudi končajte, čeprav ste šele sredi opravila. To vas bo spodbudilo, da boste naslednjih 15, 25, 30 minut veliko bolje izkoristili.
  • Besedne: takih se največkrat poslužujemo pri ustvarjalno-pisalnih izzivih. Besedne omejitve nas spodbudijo, da začnemo razmišljati drugače. Zgodbo moramo povedati v določenem obsegu besed in to ni vedno lahko. Za tiste, ki so bolj redkobesedni, je to dobra vaja, da se naučijo uporabljati več besedišča in jasno oblikovati sporočilo. Za tiste, ki se radi razpišejo, pa je to vaja, da svoje misli zaokrožijo v krajšo smiselno celoto. V obeh primerih pa se oblikuje jasno in kratko sporočilo, ki ga vsak razume.
  • Roki: postavljajte si roke. Postavite si rok, do katerega boste neko nalogo, s katero že dolgo odlašate, opravili. Morda boste prvič drugič "goljufali" in naloge ne opravili ob zadanem roku, a kmalu vas bo začela peči slaba vest in se boste naslednjič stvari lotili veliko bolj resno in tudi upoštevali rok. Morda se vam bo postavljanje rokov zdelo nesmiselno, a dajte jim priložnost. Spodbudili vas bodo, da boste več opravili v krajšem času.

In zakaj si je dobro postavljati umetne omejitve? Ker med drugim spodbujajo:

  • k novemu načinu razmišljanja, k novim, neobičajnim idejam, odločitvam in izbiram,
  • da se na zadano nalogo bolje osredotočimo,
  • da se posvetimo eni stvari na enkrat (to je povezano z osredotočenostjo). Najmanj učinkovito delamo ravno takrat, ko prehajamo od naloge k nalogi.
  • spodbujajo ustvarjalnost.

Foto: iucbeniki.si

2 komentarja: