petek, 24. februar 2017

Odkriti brezimnežu obraz

Rada imam knjige, ki me najdejo same. Tiste knjige, ki se jih sama niti ne nadejam, saj morda niso moj "tip" ali se v nekem obdobju posvečam drugačnemu literarnemu žanru. Razlogov je lahko nešteto. Zato je toliko bolj dragoceno, ko se knjiga subtilno nastavi, brez besed, brez prepričevanj, a tako, da je ne moreš spregledati.

Taka knjiga je bila pred kratkim zame roman Primer Meursault. Brezskrbno je ležal na mizi v knjižnici, kamor postavijo pravkar vrnjene (to pomeni po navadi tudi zelo iskane in brane knjige). 

V srednji šoli smo za maturo obravnavali Camusovega Tujca. Prečesali smo ga navpično in počez. Secirali vsako poglavje, vsako dejanje. 

Ne tako kot jaz, ki sem to zgodbo že tolikokrat premlel, da se je skorajda ne spomnim več.
Tako ni nič nenavadno, da sem ime prepoznala in ko sem knjigo prijela v roke in prebrala krati povzetek, me je zadeva pritegnila.
Med seciranjem Tujca se nismo niti enkrat vprašali, kdo je Arabec, vse se je vrtelo okoli Meursaulta in zasnova romana, ki želi predstaviti plat brezimnega umorjenega, je veliko obetala.
Ljubi Bog, kako lahko nekoga ubiješ, potem pa ga opehariš celo za lastno smrt?
In zakaj gre? 

Brat umrlega Arabca, ki ga Meursault v Tujcu ubije, ki naj bi bil v Camusovem romanu omenjen kar petindvajsetkrat (po besedah pripovedovalca), ima dovolj, da je omenjeni roman doživel svetovni sloves, s tem pa tudi bratov morilec, hkrati pa je njegov brat postal le številka, in se odloči Arabcu dati ime.

To je bil pripovedovalčev starejši brat Musa. In čeprav je umorjeni umrl že pred sedemdesetimi leti, njuna mama še vedno živi. 

Nadaljevanje zgodbe je težko zapisati, ne da bi razkrila zanimivega preobrata. Če ste mislili, da boste med branjem izvedeli podrobno zgodbo Tujčevega Arabca (jaz sem pričakovala potek zgodbe nekje v tej smeri), boste tako presenečeni, kot sem bila sama. Kar pa v tej zgodbi ni slaba stvar, temveč romanu da edinstvenost in napetost skoraj kriminalke. 
Kar je sledilo, je bila ena sama dolga bridkost ločevanja.
Ločevanje od ljubezni, ločevanje od, kar bi lahko bilo, ločevanje Haruna od svojega življenja.

Pravzaprav nam pripovedovalec skozi niz zamer in iskanja svoje lastne identitete predstavi svojo zgodbo.

Po smrti brata, Haruna, ki je bil takrat še majhen otrok, ne čaka nič kaj prijetno življenje. Mati, ki jo naslavlja Mama z veliko začetnico, se s smrtjo starejšega sina ne more sprijazniti in ne samo, da sili Haruna, da živi v bratovi senci, prisili ga, da zavzame njegovo mesto. 

Tako dobimo občutek, da to, da Arabec ni bil imenovan, niti ni problem, je le sprožilec tegob brata, ki je moral zavzeti čevlje svojega umrlega brata in zapostaviti sebe. Med branjem se sprašujemo, kdo v resnici umre? Musa, ki ga je zaradi zaslepljenosti s soncem, ubije Meursault, ali Harun, ki mora za voljo matere vsak dan vnašati bratovo prisotnost, nositi njegove obleke, na nek način živeti bratovo življenju.

Zgodba, ki bi morala na zatožno klop posedeti morilca Meursaulta ali celo Camusa samega, tako bi vsak sklepali po naslovu, se spreobrne v zgodbo o fantu, ki zaradi smrti svojega starejšega brata ni moral nikoli prav zares obstajati.

Morda pa je Harun potreboval le občinstvo, ki mu bi dalo njegov glas in vrnilo občutek, da zares živi.
Tudi jaz si želim, da bi bili gledalci številni in da bi bilo njihovo sovraštvo divje.

Ni komentarjev:

Objava komentarja