Umetnost pisanja ni lahka stvar. Potrebno je veliko vaje in vztrajnosti, če se želimo v njej izpopolniti.To so vedeli pisatelji že pred več kot 200, 300 leti in k mojstrom besede se lahko vedno zatečemo po najboljše nasvete, kako se naučiti dobro pisati.
Vsak izmed njih je imel drugačen pristop, ki ga je gradil in izboljševal na podlagi svojih izkušenj, opažanj in nenehnega izpopolnjevanja.
Ena izmed "vaj" je bila tudi ta, da so o teh opažanjih pisali. Tako so nam zapustili neprecenljive napotke, kako lahko svoje pisanje in s tem tudi razmišljanje in dojemanje krepiti in izpopolnjevati.
Eden takih je bil Benjamin Franklin, ameriški publicist, ki je živel v 18. stoletju. Kot mnogi v tistem času je bil Franklin veliko stvari, med drugim tudi izumitelj, znanstvenik, založnik in tiskar. Bil pa je tudi eden izmed ustanoviteljev Združenih držav, a za nas so veliko bolj zanimive njegove ugotovitve o lastnem pisanju, ki jih je zapisal v svoji avtobiografiji.
A četudi velja Franklin za plodnega pisca, se je moral dobrega pisanja šele naučiti. K temu ga je vodila ljubezen do branja in želja, da se v pisnem izražanju izpopolni.
Skrivnost Franklinovega pisanja
Franklin je vedel je, da v pisanju ni dober, to je v slogu in zmožnosti pisnega izražanja. A gnala ga je želja, da se izboljša. Ker so bili v družini revni, kar je pomenilo, da si učitelja niso mogli privoščiti, se je odločil, da se bo pisanja naučil sam.
Tako se je zatekel k uspešnim revijam tistega časa, ki jih je rad prebiral in si izbral odlomek, kjer si je za vsak stavek zabeležil nekaj opomb. Nato pa te zapiske pustil nekaj časa na strani. Čez čas se je vrnil k njim in poskušal odstavek napisati ponovno, s svojimi besedami. Na zadnje je primerjal originalno besedilo s svojim in preučil, kje je delal napake in jih popravil.
Franklin ni bil pesnik, a se je zavedal, da mu pisanje poezije lahko pomaga pri izboljšanju pisalnega sloga in tehniki pisanja. Tako si je izbral zgodbo, ki jo je spremenil v pesem. To ga je spodbudilo, da je iskal besede, ki bi pomensko ustrezale prozni zgodbi, a ki bi jih lahko uporabil v pesmi, kjer je morala ustrezati drugim "zahtevam" kot je zlogovni dolžini in rimi. Šele čez čas, ko je pesem že čisto odmisli, se je vrnil k napisnem in pesem ponovno spreobrnil v prozo. S tem je izpilil raznolikost besed in pomena.
Pri pisanju je pestrost izražanja in uporabljenih besed zelo pomembna. Z raznolikostjo dosežemo, da se znamo jasno izražati, hkrati pa je besedilo lažje berljivo in razumljivo.
Tudi kako si besede sledijo, v kakšen vrstni red jih postavimo, pripomore k boljšemu pisanju. Franklin se je zgradbe besedila učil tako, da je svoje zapiske in opombe, ki jih je delal pri preučevanju besedil iz revij, "premetal". Nato jih je za nekaj časa odložil na stan in se k njim vrnil šele čez nekaj tednov, ko jih je poskušal umestiti v ustrezen vrstni red in jih zapisati v stavke. S tem se je vadil v tehniki pisanja in urejanju svojih misli.
Vsem trem vajam, če jih lahko tako imenujemo, je skupno to, da se je Franklin pri učenju pisanja vedno posluževal faze inkubacije in svoje pisanje ali zapiske pustil nekaj časa na strani, da je na napisano pozabil in se šele nato vrnil k besedilu in urejanju.
Predvsem pa je pomembno to, da se je Franklin pisanju in učenju pisanja posvečal redno in izkoristil proste trenutke pred službo ali po njej, da je vadil.
Foto: quotesgram.com
Ni komentarjev:
Objavite komentar