3 načini, kako učiti pisati

Učenje pisanja marsikomu predstavlja težave. 

Na žalost je učenje pisanja podvrženo mnogim pritiskom in zahtevam staršev in učiteljev. Pozornost se daje na pravilno izvedbo in ne toliko na pisanje samo. Zato pisanje ni ravno med najljubšimi opravili otrok in tudi kasneje odraslih ne. 

Premalo ljudi pa se zaveda koristnosti pisanja, ne samo kot sredstva sporazumevanja, temveč tudi na delovanje naših možganov in posledično na naše razmišljanje. 

O teh koristih smo že velikokrat pisali. Predstavili smo tudi že kar nekaj načinov in možnosti, kako pisanje spodbujati v domačem in šolskem okolju, pa tudi različnih vaj. Nismo pa prav veliko govorili o samem učenju pisanja, tj. dejansko, fizično premikanje pisala po papirju. 

Mnogim namreč ne dela samo težave pisanje v smislu slovnične pravilnosti, temveč že samo pisanje črk, kako potegniti črte in narediti vijuge, da nastane tiste črka in nato beseda, ki jo želimo napisati.

Zdi se, da je stvari, ki je človeku naravna, postala nekaj, kar je zelo zakomplicirano, a to ne bi smelo biti. Človeštvo je že od nekdaj strmelo k pisnemu sporazumevanju in k poskusom zapisa govorjene besede v fizično, torej pisano. Če primerjamo razvoj pisave z razvojem otroka, lahko za najbolj zgodni poskusi pisanja štejemo stenske poslikave v jamah. Tudi otrok najprej začne risati. Kasneje so se razvili različni načini zapisa črk ali besed kot so hieroglifi, arabska pisava in kitajske pisanke. Medtem ko so se nekatere pisave precej spremenile, nekatere izumrle, so druge ostale do danes precej nespremenjene. A naj začetki in razvoj pisave ostane za katero izmed prihodnjih objav. Z omembo različnih pisava sem želela le nakazati, da je želja po pisanju in zapisovanju v človeku prisotna že zelo dolgo. Sodobni svet pa je to naravno željo spremenil v potrebo in tudi tekmovanje, kar je pri marsikom ugasnilo željo po pisanju in učenje pisanja pa v pravo muko.

Prepričana sem, da je pisanje, tako kot govor, naravni način sporazumevanja. Naravno je, da svoje prste, dlani in zapestja uporabljamo za marsikaj, tudi za držanje pisala.

In ravno zato, ker je pisanje naravni proces, bi ga morali seveda spodbujati, a vsekakor ne siliti. In za to ne potrebujemo izumljati raznovrstnih metod. Otroci so lahko sami čudoviti učitelji. Nekako sami od sebe vedo, kako se lahko začnejo učiti pisanja in za to ne potrebujejo prav veliko. 

Sama sicer nisem naklonjena, da se otroke branja ali pisanja uči namenoma, saj jim tako odvzamemo njihovo lastno sposobnosti učiti se, ki je zagotovo v njih. Zelo pa spodbujam, da otrokom, ki kažejo zanimanje za pisanje to omogočimo in jih k tem spodbujamo, seveda pod njihovimi pogoji, ne da jim ob prvi nakazi podtaknete pisalo in list papirja v roke. Otrokovi pameti in iznajdljivosti bi morali pogosteje zaupati.

Kot rečeno vam ne o treba brskati za čudežnimi metodami ali različnimi pristopi, vaš otrok jih je odkril že sam, skozi igro in odkrivanjem:

Pisanje v pesek. To je eden najenostavnejših načinov, kako se učiti pisanja in še zabavno je. Na sprehodu ali na morju. Po pesku lahko pišemo s prstom ali s palico. Pravzaprav pride vsakršna podobna podlaga prav: zemlja, mivka, testo. Lahko so to že črke, lahko pa le preproste vijuge in črte ali krogi. 

Risanje vijug in krogov. To je sicer tudi osnova za kasnejše risanje in slikanje ljudi in predmetov. Otroci začnejo risati, tako da najprej z barvico vlečejo črte in rišejo kroge oziroma njihovo risanje največkrat čečkanje. A te čičke račke že predstavljajo prve poizkuse pisanja, zato bi morali otroke pri čečkanju spodbujati in ne takoj popravljati in se ga trudi učiti risati pravilnih oblik.

Sestavljanje. Tako kot bo kasneje sestavljal črke v besede in besede v stavke, se teh osnov uči že med sestavljanjem, hkrati pa se bo naučil reševanja problemov. Sestavljanke so lahko navadne ali tiste iz črk, a otrok naj jih brez pomoči sestavlja sam. 

Otrokom bi večkrat morali pustiti, da se igrajo, da se pri tem zabavajo in učenje pisanja jim bo šlo veliko lažje od rok.