Kako spodbujati branje med mladimi

Kaj vam knjiga ponuja, da z veseljem berete?

Zanimivo mi je poslušati srednješolce razpravljati o maturi, o tem kako se pripravljajo nanjo in kako dojemajo celotno zadevo.

Človek z leti pozabi, da srednješolca šola pač ne zanima, še manj učenje oziroma guljenje neke snovi, ki se najstniku zdi neuporabna za njegovo prihodnost. 

In čeprav se lahko z njimi v večini strinjam, me vseeno razžalosti pomanjkanje zanimanja za znanje, pomanjkanje radovednosti in vedoželjnosti, ki se mi zdi naravna vsakemu človeku. Razžalosti me tudi, ko slišim, da je nekdo zadovoljen samo, da je dobil oceno 2, da se branje maturitetnih dela pri eseju ne zdi vredno ali da je dovolj enkratno, površno branje in tak je tudi povzetek, presplošen in prebanalen.

Ni bolj poglobljenega uvida v prebrano delo, v zgodbo, v like in dogajanje. Ni življenjskih spraševanj, kako bi se lahko stvari odvile drugače, če bi se liki odločali drugače. To bi jim dalo uvid tudi v lastne odločitve in posledice, ki jih le.te imajo.

Morda je temu tako, ker so dela izbrana neupoštevaje ciljne publike. To se želi nadomestiti s spodbujanjem izdaj elektronskih knjig, a se ne pomisli, da tisti, ki ne bere, ne bo bral niti e-knjige in tisti, ki bere bo verjetno bral tudi e-knjige. In mislim, da mladi kar berejo, odvisno je samo kaj berejo.

Verjetno je razlog globlji.

Velikokrat se poudarja, da smo starši lahko za zgled. Pri nas doma imamo veliko knjig, oba s partnerjem zelo rada in veliko bereva. Starejši sin, osnovnošolec, je tudi navdušen bralec, in še vedno ima rad, da mu tudi beremo, mlajši je morda za oceno še premali, a nekega hudega interesa ne kaže.

A recimo, da potrjujemo statistiko oziroma predvidevanja.

Nadalje, tudi pri meni doma smo radi brali, oba starša in obe s sestro smo bili in smo še vedno strastni bralci. Torej smo popoln zgled bralskemu vzorcu.

A če gremo še nekoliko naprej, pri moji mami doma niso imeli veliko knjig, če sploh kakšno, njena starša nista brala, tudi sestra ne, a moja mama je kot še mlado dekle navdušeno brala, se veliko zadrževala v šolski knjižnici in si knjige nosila domov. 

Kar se tiče očeta, je bilo pri njem doma, kar se družinskega branja tiče morda malo boljše, še vedno pa ne, da bi lahko potrdili predpostavko, da če starši radi berejo tudi otroci radi berejo.

Torej, kaj bi bil tisti imenovalec, ki bi odločal o tem, da bo oseba brala? To vprašanje se mi zdi skoraj retorično, saj odgovora nanj, da ni. Še toliko strokovnjakov bo potrjevalo, da zgoraj omenjeno pravilo drži, še toliko psihologov bo reklo, da moramo otrokom brati, da bodo bralci, to ne bo veljalo v vsakem primeru.

In mislim, da je celo več bralcev med tistimi, ki jim straši kot otroku niso brali, kot nasprotno. Več je takih, ki so strast do branja odkrili sami in raziskati bi bilo treba, kaj je tisto, kar človeka pritegne k branju in to spodbujati tudi pri drugih, kot iskati in potrjevati neke vplive in okoliščine, ki seveda imajo neko vlogo pri vsem tem, a mislim, da je ta na celotno sliko precej majhna.

Taka raziskava ne bi bila lahka in predvsem ne bi bila enoznačna ali enostranska. Odgovorov bi bilo verjetno več in posledično pristopov k spodbujanju branja tudi.