sreda, 14. avgust 2013

Tretji mit o pisanju: za pisanje nisem dovolj dober/-bra

@Literarnica

Verjetno je to največji mit, ki nam preprečuje pisati. V njem se skrivajo samokritika, dvom in strah, ki nas zasipavajo s svojimi negativnimi prepričanji.
Kljub temu mitu ne smemo verjeti.


Dejstvo je, da ne glede na to kaj bomo napisali, do katere meje se bomo izpopolnili, kako bomo v veščini briljirali, se bo našel nekdo, ki mu naše pisanje ne bo všeč. Vendar je tudi dejstvo, po mojem mnenju za vsakega nadobudnega pisatelja veliko bolj pomembno, da so in bodo vedno tudi ljudje, ki jim je naše pisanje všeč. Ki uživajo v branju naših zapisov ali zgodb in ki si želijo brati še več.

Tudi meni, in prepričana sem, da tudi vam samim, ni všeč vsak pisatelj in vse kar je napisano.  Zato naslednjič, ko vas preplavijo dvomi, pomislite na to.

Pri pisanju gre za proces, ki je večplasten. Naj vas ne zavede prepričanje, da imate pri pisanju zgodbe le eno možnost. In ko vas glavni urednik priznane založbe vpraša ali bi svoje besedilo nekoliko preoblikovali, nikar ne recite ne. Z veseljem sprejmite priložnost, da se učite od ljudi, ki poznajo posel veliko bolje kot vi. Zato je tako pomembno, da se nenehno učite. Sama tega znanja v najstniških letih nisem imela. Nisem vedela, kje ga iskati, ker tudi nisem vedela, da obstaja. Ni šlo za to, da bi mislila, da je moja zgodba v prvotni obliki dovolj dobra, enostavno nisem vedela, kaj sledi. Da so popravki prvega osnutka nujna sestavina procesa pisanja in da so praktično šele začetek na poti do izdaje.

 Zato je tudi pomembno, da vsake toliko izstopite iz svoje školjke in se ozrete naokoli, si upate pogledati v neznano, si upate vprašati in poizvedovati. Pri tem pa vam lahko veliko pomaga spodbudno okolje.

Sama pri svojih prvih pisateljskih poizkusih nisem upala izstopiti iz svojega varnega sveta in nisem vedela, da ne gre le za to, da napišeš zgodbo, temveč da sledi še ogromno dela, pregledovanja, popravljanja, urejanja.

Leta kasneje se o tem učim in izpopolnjujem in spoznala sem, da me veliko učenja in izpopolnjevanja še čaka. Z več znanja pa imam tudi veliko več samozavesti pri pisanju. Kljub temu vem, da ne glede na to kako odlično postane moje pisanje, ne bo vedno všeč vsakomur.

In če vas ta isti urednik pohvali, pohvali vaš slog pisanja, sprejmite, da ste na dobri poti, vsekakor pa naj vam to ne bo dovolj. Ne glede na to ali bodo vaša dela nekoč izdana ali ne, vedno se trudite, da boste še boljši.

Kaj pa vi? Tudi vam prepričanje, da niste dovolj dobri v pisanju preprečuje, da bi polno ustvarjali? Kako se sami soočate s temi dvomi?

Ni komentarjev:

Objava komentarja