Ste že kdaj slišali, da pisanje ni resno delo? Da se s pisanjem ne moreš preživljati? To sta le dva stereotipa o pisanju, s katerima ti ljudje radi postrežejo, ko omeniš, da pišeš. Četudi držita (vsaj po prepričanju večine), pa imamo pisatelji dovolj drugih razlogov, zaradi kateri je podpora naših bližnjih nujna. Ali vsaj dobrodošla.
Držati se zaveze pisati vsak dan je naporno, kaj šele ko
pridejo na vrsto izčrpanost, milijon drugih opravkov, bolezen, dvomi - osebno
imam tudi kar nekaj dni, ko se mi enostavno ne da pisati. Zato je pomembno, da
imamo ob sebi ljudi, ki spoštujejo naše delo, če zaradi ničesar drugega, zato, ker
je pomembno nam. Ni jim treba razumeti, zakaj radi pišemo. Ni jim treba
pričakovati, da bomo s tem zaslužili za vsakdanji kruh. Ni jim treba deliti
prepričanja, da je vredno. Vseeno pa nas lahko pri naših prizadevanjih
podpirajo in nam stojijo ob strani.
In podpora je pomembna vsaj zaradi treh razlogov:
1.
ČAS: za pisanje je potreben čas. In pomembno je,
da ga imamo na voljo, da se lahko odmaknemo in pišemo. V natrpanem vsakdanjiku
to niti ni tako lahko, od nas in naših bližnjih zahteva nekaj usklajevanja: če
si vzamem čas za pisanje preden gresta otroka spat, pomeni, da mora ta čas za
njiju poskrbeti partner. In že sama možnost, da si kdaj vzamem ta čas, se mi
zdi pravi luksuz. Prav tako imam občutek, da sem v tem času veliko bolj
produktivna.
2.
MOTIVACIJA: brez podpore je težje ohranjati
motivacijo za pisanje. Včasih imamo občutek, da se besede same pišejo na papir,
spet drugič nikakor ne najdemo »navdiha« za pisanje. V takih trenutkih je prijetno
imeti podporo svojih bližnjih, saj se nam motivacija hitreje spet povrne, kot
bi se brez ustrezne podpore. Kljub temu da počnemo nekaj, kar ljubimo, je
motivacija vedno ključna za vztrajanje v pisanju.
3.
POTRDITEV: s podporo dobimo tudi priznanje,
potrditev, da je to, kar počnemo – pišemo, vredno. Vredno truda, vredno časa,
pa čeprav samo za to, ker nam je všeč. Potrditev nam vedno ugaja, ne glede na
to kaj delamo, naredimo ali si želimo.
Sama sem doživela obe različici. Tisto stereotipno in tudi tisto spodbudno. K sreči se slednja dogaja zdaj, da se lahko z odprtim srcem prepuščam strasti, ki je bila nekoč sanje.
Kakšni pa so vaši razlogi za pisanje? Kaj vas motivira in kaj vas od
pisanja odvrača?
Ni komentarjev:
Objavite komentar