Je svet, ki ga poznamo, res svet, v katerem imajo moč le moški?

Roman Istomesečniki Svetlane Slapšak sem brala dobro leto. Prvič sem ga v roke vzela lansko poletje, nato pa še nekajkrat vmes. Dolgo je "počival" na nočni omarici, preden ga nisem dokončno prijela v roke, da ga preberem do konca. 

Včasih se mi zgodi, da knjigo berem zelo dolgo. Pa ne zato, ker delo ne bi bilo berljivo ali zanimivo. Pravzaprav me tako delo vedno na koncu prevzame. A zakaj se mu ne morem posvetiti v kosu in ga berem na "obroke", ne znam razložiti.

Naslov je mističen, a hkrati ne napove, kaj lahko od zgodbe pričakujemo. Na začetku spoznamo eno od glavnih junakinj:

Milica, žena in mati, je s spuščenimi trepalnicami, povešenimi rameni, rjavimi kodri, zvitim v ohlapen vozel na vrhu glave in ženskimi boki, ki jih je bilo slutiti pod oversize majico z likom psa Plutona, opravljala svoje dolžnosti z neopazno otožnostjo rodov, ki jih teži zgodovina bolečine in trpljenja.

Opis Milice pri recimo vsakdanjih opravilih nas počasi popelje v zakulisje dogajanja. V zgodovino njene mame in sestre, v Miličino ne tako daljno preteklost, nekak prerez dogajanja, ki pojasni, v kakšnem duhu se nahaja Milica v trenutku, ko jo spoznamo. Propadel zakon, majhen otrok in ženske, sorodnice in prijateljice, s katerimi si po sili razmer deli življenje in zgodbo. Pomemben del pa sta tudi dva mačka. Morda vseeno nekaj, za kar bi bil človek lahko hvaležen?

Kot ponavadi je Dara tudi tukaj delala napako: izražanje hvaležnosti je lahko tudi vir zadovoljstva.

Milica rada piše. Za zaslužek pretipkava besedilo pisatelja, ki je v državi in v času zelo cenjen, njej pa se njegovo pisanje upira. Da bi ji bilo tipkanje lažje, se zateka k lastnemu pisanju. 

In Milica jo je ubogala in šla za njo, za sabo, v deželo Nije, polno besed in podob, vsega, kar je njen svet zunaj pravega sveta, obrniti kot rokavico; ni se smela slepiti, šivi, struktura, notranjost, mehanika, obrt, pisava - to je bilo tisto, kar je hotela raziskovati.

Morda pa je s pisanjem lastnega ljubezenskega romana želela zapolniti neuresničeno ljubezen, ki je ni dobila v zakonu?

Poleg Milice spoznamo še njeno mamo Elo in teto Simko, judinji po rodu, ki sta po prihodu v Srbijo dobili bolj srbska imena, prijateljica Dara, ki Milico k pisanju spodbuja in "lačno" bere njen ljubezenski roman, begunko Šemso in Zorico. 

Dogajalni prostor je skoraj scenski. Večinoma se dogaja v stanovanju, v katerem stanujeta Ela in Milica s hčerko Julko. V tem skoraj v vato odetem okolju živijo sredi vojne, kjer se mora vsak na svoj način znajti za preživetje.

Pazi, kaj ti rečem: ženskam je presedlo, celo tistim njihovim. Revolucija je blizu.

Propad države, življenj in nacionalnosti pa vsakdo sprejema na svoj način. Marsikdo se odloči za samomor.

Potnikov je bilo malo. Avtobus je odpeljal mimo ene k drugi reki pozabe.

Ker največji problem ni vojna sama, temveč uničenje, ki ga povzroča znotraj ljudi, katerih priložnosti za normalno, zdravo življenje so skoraj izničene.

Vojna je, Dara, in ni samo nekje tam daleč: tudi vsi ti naši umirajo zaradi vojne, ne pa zaradi bolezni.

Kljub temu da vojnega duha ni čutiti v tem varnem kokonu, ki so si ga spletle ženske in vanj v zaščito sprejele še nekatere druge, tudi moške, ki so se ali bi se morali bojevati, se dobro zavedajo posledic, ki jih vojna prinaša.

Toda zdi se mi, da bodo, ko bo vojne konec, najhujše kaznovani tisti, ki so bili večinoma proti njej: ženske in njihova ljubezen.

Vojno in s tem njihova življenja vodi politika, v kateri so večinoma moški. 

Hočemo samo pokazati, da je svet, kakršnega poznamo, od nekdaj svet, v katerem imajo moč moški.

S tem se junakinje sprijaznijo, a še zdaleč se dogodkom ne prepustijo nemočno, temveč lastno usodo krojijo same, pri tem pa pomagajo še številnim drugim. 

Milica je ostala brez besed. To naivno delo je izražalo brezpogojno in globoko spoštovanje ženske, polno gotovost, da lahko le ona reši svet.

Še leta po koncu, vojna v ljudeh ni pozabljena.

Veselilo bi me, če bi ti lahko rekla, da smo pozabljeni, mi in naše muke, vendar nismo.

Razmere v državi niso v redu. Silo so še vedno neenakomerno razporejene. Prave svobode in sloge ni.

Do tedaj bodo, kadar bo sila res huda, tolkli in potolkli tistega, ki se jim znajde pri roki, doma ali v okolici - vsaj tisti, ki so še pri močeh.

Mnogi, med njimi tudi junakinje, so se razkropili po svetu. Kljub temu, da ohranjajo stik, se bodo še kdaj videli?

Ali si kdajkoli razmišljala o starosti, tisti pravi? Ali ne bi bilo pametno narediti načrta, da se nas nekje nekaj zbere skupaj, ko bomo enkrat začeli postajati senilni, tako bomo lahko iz koščkov našega spomina sestavljali skupni spomin? V našem jeziku!