Vpetost med dve identiteti

Maturitetni izpiti se za dijake 4. letnikov neizbežno približujejo, zato je prav, da nekaj napišemo še o drugem delu, ki ga bodo obravnavali - Francoski testament Andreïa Makineja.

Pripoved nas postavi v množico prednic na fotografijah iz družinskega albuma in s tem tudi v zgodnje otroštvo pripovedovalca, ki je v delu le enkrat imenovan z imenom - Aljoša. 

Ženske so elegantne in prefinjene. Zdijo se mu zelo podobne, predvsem ga očara njihov nasmešek, ki je pri vsaki enak, rahlo našobljen, zaokrožen. Z odraslimi očmi pripovedovalca že lahko zazna, da se za nasmeškom skriva vsa grenkoba in bolečina njihovega življenja.

To so prednice po njegovi francoski babici, ki fotografije hrani v potovalnem kovčku, ki Aljoši in njegovi sestri predstavlja skrivni zaklad. Tam se fotografije prednic mešajo z zgodbami s časopisnih izrezkov iz babičine mladosti in o katerih jima med počitnicami, ki jih preživljata pri njej, vsak večer pripoveduje.

Te pripovedi otroka tako prevzamejo, da jima ni pomembno ali so resnične ali ne. Pred njima pričarajo magičen, tuj svet, ki ga imenujeta Atlantida. Predvsem Aljoša je dovzeten za babičine prepovedi, ki ga posrkajo vase, kot bi jih doživljal sam. Jasno si predstavlja dogodke, o katerih pripoveduje. Te zgodbe, pripovedovane sredi ruske stepe v francoščini, predstavljajo pomemben del v njegovem otroškem življenju.

A vse to se spremni, ko Aljoša vstopi v dobo najstništva in obdobje odraščanja. Takrat se začne zavedati svoje dvojne identitete in kako zelo ga je v otroštvu zaznamovala francoska.

V šoli se prične učiti o dogodkih, o katerih mu je pripovedovala babica in kmalu ugotovi, da osebe, ki jih je do takrat poveličeval, otroško častil, niso bile vedno tako junaške, kot si jih je predstavljal.

Veliko bolj se začne zavedati svoje ruske identitete in robustnega okolja, v katerem živi, ki je popolnoma drugačno o skoraj pravljičnega francoskega, ki ga pozna le iz pripovedi in si ga je ustvaril v domišljiji, a mu je bil celotno otroštvo bolj domačno, kot tisti, v katerem je dejansko živel.

Zavedati se začne svoje drugačnosti. Prav nič ga ne zanimajo stvari, katerim se predajajo odraščajoči sovrstniki, ki ga zaradi tega ne sprejemajo medse. To ga prične jeziti in svojo jezo usmerja v babico in njena pripovedovanja, v zaslepljenost, ki jo je ustvarila s svojimi pripovedmi.

Ta razpad med dvema svetovoma ga potisne iz ene identitete, da se popolnoma preda drugi. Francoska identiteta mu je odveč, jo zavrača, hoče spoznati svojo rusko plat, navsezadnje je Rus, ki jo je do takrat zapostavljal.

Odvrne se od babice, ki jo krivi, da ga je s svojimi pripovedmi, zapeljala v tuj svet, ki ni imel ničesar skupnega s tistim, v katerem je živel.

Postaja ruski najstnik, ne več deček, živeč v drugem, izmišljenem svetu. Začne se soočati z odraščanjem, s spolnostjo, ženska telesa mu že dolgo burijo domišljijo, a ki so tudi le del njegovih sanjarij. Vse to si želi spremeniti.

Nenadna priljubljenost med sošolci ga veseli in ga navdaja s ponosom. Zabava jih s pripovedovanji zgodb in pri tem spozna, da je v pripovedništvu dober, da zna s tem pritegniti pozornost ljudi, kot je babica pritegnila njegovo.

To spoznanje ga v odrasli dobi vodi po Evropi, nazadnje v Francijo, v Pariz, v kraj, kjer se je odvijala večina babičinih zgodb. Posveti se pisateljevanju. Ponovno se prepusti svoji francoski identiteti, jeziku, ki ga je zaznamovalo v otroštvu, četudi ni bil njegov materni jezik. Jezik, ki se mu je med odraščanjem odvrnil in ga želel zanikati, a h kateremu se ponovno obrne in začne v njem pisati.

Več o delu v e-knjižici Esej 2019: https://www.literarnica.si/2019/02/esej-priprave-matura-2019-angel-pozabe-maja-haderlap-francoski-testament-andrei-mekine-obnova.html