nedelja, 11. november 2018

Mazohistka ali skrito upanje

Mazohistka Katje Perat ni delo, po katerem bi segla namenoma. Pritegnil me je nenavaden naslov, ki se na prvi pogled nekako ni ujemal z opisom vsebine. Zato sem morala pogledati v osrčje dela, da sem preverila, za kaj gre. 

Spremljamo zgodbo Nadežde Moser, posvojenke Leopolda von Sacher-Moasocha, avstrijskega literata in novinarja, ki si je slavo pridobil s svojimi romantičnimi zgodbami o Galiciji, kjer se je rodil. Slovel je kot velik zagovornik panslavizma. Znan pa naj bi bil tudi po svojih spolnih avanturah, zaradi katerih se je iz njegovega imena razvil izraz mazohizem.

Nadežda je fiktivni lik , ki je spretno umeščena med resnične like Avstro-ogrskega cesarstva na prelomu 19. in 20. stoletja. Tako poleg posvojitelja, na družabnih srečanjih ujamemo pogled na Klimta, Freud pa je tako ali tako glavni raziskovalec Nadeždine duše.

Iz njene prvoosebne pripovedi izvemo, da je Leopold zelo samosvoj, tudi sebičen osebek, ki si resnico prireja tako, kot se mu zdi, da bo bolj zanimiva. Tako Nadeždo predstavlja kot "volčjega otroka", čeprav jo je v svoj dom pripeljal, ko ji je bilo le dan ali dva. 
Gotovo me je imel rad, a njegova ljubezen je bila včasih tako neuporabna.
Njegova ljubezen pa je bila neuporabna tudi pri ženi, ki jo, kljub njenemu zavračanju, sili v afere z moškimi, ki jih ne mara, da mu mora o tem celo pripovedovati, kasneje pa jo zaradi tega zapusti, kot da ga je prevarala namenoma.

Do Nadežde, krajše Nade, goji poseben odnos. 
Upanje, je rad govoril Leopold, v tvojem imenu je skrito upanje.
Dobimo občutek, da si v odnosu do nje ni upal biti tako neiskreno prevarantski, kot do drugih, da se ji je odkrival bolj iskren, takšen kot je v resnici bil. Kot da jo je vzgajal po svojem kalupu, a jo kljub temu pogosto pustil na cedilu, kot oče, kot skrbnik, kot tisti, ki bi moral zaščititi, varovati.
In ko so te sanje končno postale resničnost, sem se naučila razumeti, da se sanjam, ki postanejo resničnost, reče razočaranje.
Nadežda je močna ženska, ki zna razmišljati s svojo glavo, a se v družbi vedno drži ponižno in prenaša ponižujoče pripombe o svojem izvoru. 
Zakaj bi morala pristati na drugo mesto? Ker nisem njegova? Ker sem bila dekle?
Se je zato želela skriti v zakonu z zelo nekarizmatičnim moškim, sicer iz dobre družine?
Treba je bilo priznati, da je Maximilian vedno dobro razumel, kako je videti javni obraz ljubezni, a sama, kot rečeno, bodisi zaradi svoje zadržanosti bodisi zato, ker marsičesa drugega, bolj notranjega, ni zmogel, njegove ljubezni nikdar nisem zares občutila. 
V zakonu ni čutila ljubezni, ne do moža, ne od moža. Njegova vzvišenost se ji ni prilegala. Tudi v družbi se z njim ni počutila prijetno, zato je raje ostajala doma. Po spontanem splavu in novici, da ne bo mogla več zanositi, je svoj zakon le še težje prenašala. 
Naj vas vprašam, me je nekoč vprašal Freud, kako to, da ste zapeljali moža prve ženske, ki vas je dovolj zanimala, da ste si jo zaželeli za družabnico?
Ljubezen, ali pa le zapolnitev praznine, je poiskala pri moškem, ki je po družbenem položaju nekoliko nižji od njenega. Zavestno je stopila v varanje in svojega bodočega ljubimca namenoma zapeljala, čeprav je imel družino, ki ne bi izšla neprizadeta, ko bi se izvedelo o njuni aferi.

Tako kot njena mama, Leopoldova prva žena Wanda, s pravim imenom Aurora von Rumelin, je tudi Nadežda veliko brala, kar se sicer pri ženskah v tistem času ni ravno spodbujalo. 
Brati, me je učila Wanda, je uiti življenju.
Brati, sem izvedela sama, je kot bi imel življenje in ga hkrati ne imel, živeti, ne da bi tvegal, bilo je lahko in zdelo se je osvobajajoče, čeprav ni nagrajevalo z ničemer konkretnim.
Glavna protagonistka in pripovedovalka želi sama odločati o svoji usodi, se odločati sama, predvsem pa si ustvariti svoje mnenje na podlagi lastnih izkušenj ali preverb.
Hotela sem verjeti, da obstaja tretja pot. Da si lahko ženska privošči tisočero ljubimcev in tisočero knjig, ne da bi jih organizirala okoli svoje sentimentalne lakote po ljubezni, in da niti naklonjenost do literature, kaj šele strast do zapeljevanja, ni tisto, kar napoveduje propad.
Tudi odločitev, da zapusti moža, dokončno in brez povratka, je njena. Kljub temu, da bi jo sprejel nazaj, predvsem zaradi javnega ugleda, odide.
Nobene srečne ženske ne poznam, sem nenadoma pomislila. Pa sem poznala kakšnega srečnega moškega? Je sreča nekaj, s čimer v človeške, življenju ne kaže računati? 
Foto: beletrina.si

2 komentarja: