petek, 14. oktober 2016

Je šolsko okolje edino okolje, ki zavira ustvarjalnost?

Raziskav o naši ustvarjalnosti ni veliko, a tiste, ki obstajajo so zelo nazorne, da naša ustvarjalnost izredno upade po vstopu v šolo. Dejavnikov, ki vplivajo na to je kar nekaj: spodbujanje konvergentnega razmišljanja pred divergentnim, sistem le dveh možnosti - prav ali narobe, uniformnost dela in učenja, da naštejemo le nekatere, ki bistveno vplivajo, da se naš ustvarjalni potencial zmanjša. S takim pristopom, ne pustijo več, da bi bili mi, drugačni, edinstveni, temveč, da se zmešamo, spojimo z drugimi. Po drugi strani pa je v ospredju tekmovalnost in kdo je boljši od drugih.

Zadnja leta bolj pozorno spremljam dogajanje okoli prvega šolskega dne in vstopa v šolo. To me sedaj bolj zanima tako s poklicnega vidika kot tudi osebnega. Sama sicer nisem imela težav s šolo ali pretiranega odpora hoditi v šolo. S šolo, z učenjem nisem imela nikoli problemov, mogoče sem imela srečo, ker me je precej stvari zanimalo, tako da mi stvari niso bile tečne in mi niso povzročale težav. 

A kljub temu, da bom vedno zagovarjala, da je šola pomembna in da je vsaj neke vrste formalne izobrazbe treba imeti, četudi je človek lahko veliko bolj uspešen brez nje, sem njena velika kritičarka. Toliko bolj sedaj  kot v svojih šolskih dneh. A kritika ni nujno vedno slab znak. Lahko pomeni le to, da je morda potrebno kaj spremeniti, prostor za spremembe pa vedno obstaja.

Za vsakega prvošolčka je prvi šolski dan pomemben dogodek. Spremlja ga veliko navdušenje in vznemirjenje. Vstop v šolo pa je po navadi povezan tudi s pričakovanji in  strahovi. 

Z vstopom v šolo, v nekaterih primerih oziroma družinah tudi že prej, se spremeni dinamika družinskega življenja. Otroci so zaposleni s šolo in obšolskimi dejavnostmi, zelo malo prostora pa ostane, da so samo otroci. Družbeni pritisk in zahteve so visoke. Te pa starši večinoma nalagamo sami, sebi in otrokom.

Tako me pričetek novega šolskega leta spominja (ali opominja) na večna vprašanja, ki se mi v zvezi s šolo in šolskim sistemom vedno z nova porajajo: kako spodbujati ustvarjalnost v šolskem sistemu, kako v otroku ne zatreti radovednosti in vedoželjnosti, kako ohranjati divergentnem način mišljenja v okolju, ki spodbuja pretežno konvergentni način?

Odgovor je sicer preprost, a za številne tako težak, saj je potreb zadostiti nekim družbenim normam večja kot pa osebi pustiti svobodo igre in otroštva.

Letos smo že drugič doživeli in preživeli prvi 1. šolski dan. Ta dan me vedno nekoliko potre, ker je zavedanje, da se bom svojim otrokom trudila omogočati čim bolj naravno otroštvo čim dlje, jih čim dlje obvarovati pred grožnjami tehnologije, z vstopom v šolo toliko večje in hkrati čedalje težje zagotovljeno. Zunanji (se pravi izven družinski) vplivi okolja bodo imeli čedalje večjo vlogo in vpliv.

Da se vrnem na prvi šolski dan: ob spremljanju proslave ob sprejemu prvošolcev in občutka pomembnosti nekaterih otrok, predvsem pa njihovih staršev, se mi je porajala nova serija vprašanj, morda celo ugotovitev. Res je, da šola v otrokovem življenju igra veliko in pomembno vlogo pri (ne)razvijanju in ohranjanju ustvarjalnosti, ustvarjalnega razmišljanja. Šola je močno vplivno okolje, ki otroka označi in zaznamuje. A starši se premalokrat zavedamo odgovornosti, ki jo nosimo do svojih otrok v domačem okolju.

Pričakovanja zavirajo ustvarjalnost. Biti najboljši zavira ustvarjalnost. Spodbujanje tekmovalnosti zavira ustvarjalnost. Spodbujajo ambicije in apetiti po doseganju najboljših rezultatov, ne spodbujajo pa ustvarjalnost, zmožnosti videti in raziskati več možnosti in poti. Ali zmagaš ali ne in druga možnost je največkrat nesprejemljiva.

Zaviranje ustvarjalnosti se pogosto ne začne šele s šolo. Velikokrat se začne že v domačem okolju, na žalost pa tako tendenco šolsko okolje le še stopnjuje. Morda ne namerno, temveč s svojim sistemom in načinom delovanja.

Opažam, da starši tudi prevečkrat pričakuje(m)o, da bo šola izoblikovala naše otroke po naših merah in standardih. Le najboljše je najboljše. Komaj. A pričakujemo, da bo to storil nekdo drug.

Res da je šolski sistem daleč od idealnega za spodbujanje in ohranjanje naše prirojene ustvarjalnosti. Zato je toliko pomembneje, da otrokom v domačem okolju ponudimo in jih spodbujamo k stvarem, ki jim bodo omogočale, da ostanejo s svojo ustvarjalnostjo povezani.

Igra: igra je glavni dejavnik, ki zaznamuje naše otroštvo. Spodbuja preizkušanje različnih stvari, skozi igri se učimo sporazumevati, o odnosih, o stvareh, si pridobivamo socialne veščine kot tudi konkretno znanje. Predvsem pa igra spodbuja domišljijo, kar nam omogoča, da se tudi s stresnimi situacijami spopadamo lažje, predvsem pa omogoča, da predmeti oživijo in dobijo svoj glas. Predvsem pa so šoloobvezni otroci še vedno otroci.

In, ne, če otrok hodi na košarko ali nogomet, res da se nauči določenih veščin in spretnosti, a to ni igra. Je zelo izoblikovana in usmerjena športna igra, ki želi sproducirati najboljše od najboljših za košarko ali nogomet. Po drugi strani, ko otroke pustite, da prosto tekajo po igrišču ali vrtu, da se igra z stvarmi, ki jih nadte tam in ga pritegnejo - to je naravna igra.

Razvijanje fine motorike: pri dojenčkih se zelo potrudimo, da bi se naučili npr. pincetnega prijema, zelo smo pozorni na to, da usvoji vse razvojne stopnje (tudi tu sicer najraje čim prej), ko pa otroci to usvojijo nekako pozabimo, da je spodbujanje fine motorike pomembna skozi celotno odraščanje in rast. Zato moramo tudi kasneje, predvsem po vstopu v šolo skrbeti, da je njihov prosti čas povezan z uporabo prstov, vaj, ki spodbujajo fino motoriko. S tem bo tudi učenje pisanja in samo pisanje lažje. In ne samo pisanih črk.

2 komentarja:

  1. Otrokovo ustvarjalnost uniči vsak, ki poskuša otroka risat, vsak, ki se ne zna igrat 'po otroških pravilih', ki ponuja le eno in edino rešitev...
    Nadarjene in uresničene oziroma uspešne posameznike lahko prepoznamo po treh
    ključnih dejavnikih: njihovih lastnih sposobnostih oziroma talentih; vzpodbudnem
    okolju, ki jih obdaja; in osebnostnih značilnostih, kamor sodijo vztrajnost, nagnjenost
    k strateškemu tveganju in socialne veščine (Simonton, 2012).
    Ni samo šola tista...Divergentno mišljenje bi morali začeti razvijati in spodbujati že doma, potem v vrtcu, šoli...

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Hvala, Sabina za razmišljanje. Se strinjam, a na žalost vsi starši ne prepoznajo pomembnosti ustvarjalnosti na razvoj svojih otrok.

      Izbriši