petek, 28. oktober 2016

Brezdomka reši otopelo družino

Na mladinski roman No in jaz sem pred časom naletela na neki knjižni polici. Kratki opis zgodbe na hrbtni strani me je pritegnil dovolj, da sem jo vzela v roke in jo prebrala.

Ime pisateljice mi je bilo znano, tako da sem kasneje, ko sem roman že prebrala, pobrskala tudi po svojih knjižnih policah in roman našla v originalu. Ko grem v tujino namreč rada kupim knjige v originalu, da imam nekaj čtiva vedno tudi v tujem jeziku. Še ne prebranega. To me še čaka in zanimivo bo kasneje narediti primerjavo.

A vrnimo se sedaj k naši zgodbi trinajstletne Lou, ki nekega dne med svojim preživljanjem časa na železniški postaji, saj se doma ne počuti dobro, naleti na No, mlado brezdomko, katere pojava jo pritegne in želi si zvedeti, več o njej. V šoli izkoristi priložnost, da bo za seminarsko nalogo obravnavala tematiko brezdomstva. To ji da pogum in razlog, da se No tudi približa in z njo naveže stik. 

Prvi koraki poznanstva so previdni in okorni, z vsakodnevnim druženjem pa raste tudi navezanost med dekletoma, celo do tolikšne mere, da Lou prepriča odtujene starše, da No sprejmejo v svoj dom in poskrbijo zanjo. Zdi se, da je Lou pomagala No, a zanimivo je, da med branjem dobimo občutek, da Lou veliko bolj potrebuje No kot obratno. Zgodi pa se tudi, da Nojina prisotnost iz globoke žalosti, ponovno predrami Loujino mamo, ki se je pred bolečino ob izgubi druge hčerke, ki je umrla med spanjem zaprla vase in se odtujila od moža in prvorojenke, očeta pa nauči, da z mamo in njeno bolečino ne ravna več kot s krhkim predmetom. V dom Bertignacovih z Nojinim prihodom ponovno vstopi življenje in ljubezen med odraslima. Lou začuti večjo sprejetost in počasi dobiva občutek, da postajajo prava družina.

A No, kljub strehi nad glavo in službi, v kateri pa jo šef izkorišča (le sumimo lahko, kaj vse jo sili delati, pove tako ali tako ničesar), ne najde sebe in družina v njej kmalu opazi nemir in drugačno vedenje. Zdi se, da kljub sprejetju tuje osebe v svoj dom in spremembi na bolje v njihovem družinskem življenju, starši No niso pripravljeni sprejeti, ko se očitno spopada s svojimi notranjimi demoni. Tudi Lou si želi, da bi se No spravila k sebi, da bi lahko še naprej ostala pri njih. Lou se ves čas trudi, da bi rešila No, a bolj kot iz obupa, ker jo potrebuje, ker ob njej občuti dom in ne ker bi si mislila, da je to za No v tistem trenutku pravi trenutek. 

Brezdomstvo in kaj No čuti v sebi in zaradi česa je pristala na ulici pa ves čas ostaja nekoliko prikrito in se zgodba tematike niti ne dotika, ne posega vanjo, ne ker ne bi bila pomembna, temveč bralec dobi občutek, da mora ostati skrita, kot da je nekaj svetega in nedotakljivega, kot da vzorca Nojine brezdomnosti ne bi moglo nič prekiniti. Kot da so razlogi, da nekdo pristane na cesti, tako v dušo zarezani in svojevrstni, da jih nekdo, ki tega ni doživel osebno, ne more popraviti. 

Zato to ni ne v Loujini moči, niti ne dobimo občutka, da je to namen zgodbe. Po drugi strani pa z Nojino pomočjo Lou najde sebe in svoj dom, Nojina prisotnost ozdravi razbitine družine. Ob tem se nehote vsiljuje zanimivo vprašanje: kdo koga reši in kdo mora biti rešen?

Zgodba je zanimiva in pritegne, a ves čas sem se spraševala, da niti ne gre za detabuizacijo brezdomske tematike, temveč sem dobila bolj občutek, da je brezdomka pomagala rešiti razmerje neke zelo dobro situirane družine, ki je "propadala" zaradi izgube otroka, ki ga mama ni mogla pozabiti in se je izgubljala in otopela v žalosti. Ne rešuje brezdomskega vprašanja No, tega se celo ne dotakne, ga ne razišče, razen da izvemo, da jo je še kot malega otroka zavrgla mama, ki je niti pogledati ni hotela. No na koncu ponovno zapade v stare vzorce in kljub Loujinim prizadevanjem in skoraj moledovanju, No ni zmožna zaživeti normalnega življenja, ki se ji ponuja. A zakaj temu tako, zgodba pusti na stranskem tiru.

To pa so tudi razlogi, zaradi katerega delo bralca ne pusti hladnega in ga celo sili k razmišljanju, ne samo o skrivnosti in razlogih brezdomnosti, temveč tudi o življenju, bolečini, soočanju in odločitvah.  

2 komentarja:

  1. Jaz moram prebrat še knjigo. Film sem gledala... sicer naredim obratno;)
    Dogajanje pritegne..in pusti vsa tista odprta vprašanja, na katera je nemogoče najti odgovore.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Tudi sam sem imela tak občutek: zbadanje cele vrste vprašanj, na katere ni moč preprosto odgovoriti.

      Izbriši