petek, 28. avgust 2015

Jo Nesbø: Pentagram

Je sploh pomembno kdo je morilec?
Svoje branje sem le pripeljala v 21. tisočletje in se lotila dela z bližjo letnico izdaje. 

Rada berem kriminalke in že kar precej časa je minilo odkar sem nazadnje prebrala kakšno, zato je bil Jo Nesbø, avtor sodobnejšega datuma, čigar knjige so na bralskih seznamih po svetu, samoumevna izbira. In glede na to, da sem jo našla kar na knjižni polici svoje mame, je bila izbira toliko lažja.

Prvih petdeset strani me ni posebej pritegnilo. Nekaj dni sem mrcvarila stran za stranjo, nato pa so stvari postale zanimive in kljub temu da sem lahko predvidevala vsebino in zaplete (kot bralec usvojiš tudi take veščine), sem preostanek (skoraj 400 strani) prebrala na mah. 

Zgodba sama po sebi ni nekaj novega, celo dokaj predvidljiva. Skoraj pravilo vsake prave kriminalke je, da najbolj očitni osumljenci, nikoli niso pravi storilci. To se izkaže tudi v Pentagramu, čeprav nas želi avtor zavesti in že kar malo preveč očitno speljati na drugo pot, drugim osebam. Vseeno se morilec izkaže za zelo presenetljivo osebo, na katero, vsaj sama, nisem niti enkrat pomislila, da bi lahko zakrivila zločine. Vseeno pa gre odkritje in razkritje morilca nekako mimo nas, saj se s tem zgodba niti približno ne konča. Pravzaprav se takrat napetost šele dobro začne. Razkritje morilca povsem zasenči druga, celo pomembnejša zgodba, ki se odvija v ozadju - razkritje resničnega zločinca, ki zapolnjuje policijske vrste in do katerega višji inšpektor Harry Hole goji nemalo zamer. Vse kaže na to, da neupravičeno. Seveda pa mora višji inšpektor Hole na poti razkriti in odkriti tudi marsikaterega osebnega demona.

Pri romanu me ni prepričala toliko sama zgodba, ki vsebinsko ni ponujala nič novega, prepričal me je način pisanja in vnašanja napetosti, da bralec hlasta za besedami, obrača strani v napetem pričakovanju, čeprav natančno ve, kako se bo zgodba končala.

Foto: rtvslo.si

Ni komentarjev:

Objava komentarja