petek, 21. avgust 2015

Deklica in kač in druge pripovedke

Deklica in kač, zbirka Zlata ptica, Mladinska knjiga, 1977
Priznam, da me poplava novodobne literature bega in nekoliko straši. Vse se premika zelo hitro. Knjižne novosti se menjajo skoraj dnevno. Včasih se mi zdi, da živimo v svetu, kjer je literarne ponudbe več, kot jo je navadni smrtnik sposoben prežvečiti.

Ker prihajam iz bralske družine, se na domačih knjižnih policah vedno najde veliko zanimivega čtiva. Med drugimi tudi veliko pravljic, basni in pripovedk. Slovenskih ali tujih. In to so ponavadi knjige starejšega datuma, ki sem jih brala kot otrok in ki jih imam sedaj priložnost brati na svojim otrokoma.

Tokrat se je na seznamu obveznega branja pred spanjem znašla zbirka slovenskih pripoved Deklica in kač.

Zbirka združuje pripovedke treh slovenskih pokrajin: Bele krajine, Savinjske doline in Gorenjske. Vsaka pokrajina z nekoliko specifičnimi pripovedkami.

Veste kako je Črnomelj dobil svoje ime? Ali kako je nastal metliški grb? Še bolj zanimivo, kako so Tribuče dobile ime? Pravzaprav je odgovor na slednje precej preprost. Uganete, kakšen?

Pripovedke so tudi pisana druščina škratov, ki smeti spremenijo v zlato, navadnih kmečkih fantov, ki si s svojo poštenostjo in pogumom prislužijo zaupanje in boljše življenje. Potem so tu še čarovnice in velikani ter živali vseh vrst.

Pripovedke nam, ne glede na pokrajino izvora, prikažejo zakladnico šeg in običajev in preprostega kmečkega življenja nekoč. Popeljejo nas v kraje, ki so nam znani, a skriti. Popeljejo nas v svet, ki ga ne poznamo, a nam je vseeno zelo domač.

Razkrivanja in odkrivanja bogate ljudske pripovedne dediščine, ki jo imamo v Sloveniji, je skrbno zbral Lojze Zupanc, ki je mnoge pripovedke zapisal na podlagi pripovedovanje domačinov. 

In kaj se zgodi potem, ko preberemo zadnje poglavje, kot me je vprašal mlajši sinko? V roke vzamemo novo knjigo in se prepustimo skrivnostim, ki nam jih ponuja.

Foto: Literarnica

Ni komentarjev:

Objava komentarja