petek, 10. maj 2019

Kako pisati esej na maturi

Spomlad je vedno zelo pestra. Takrat so priprave na esej na maturi v polnem teku. In tako kot mi je to obdobje zelo pri srcu, ker lahko novi generaciji dijakov pomagam pri umevanju lastnosti in specifičnosti eseja, se zraven veliko naučim še sama in, upam, tudi malo priljubim pisanje samo, je to obdobje tudi zelo zahtevno.

Še vedno se kaže težnja, da se dijaki pričnejo na maturo pripravljati dober mesec prej. Nekateri se bolj ali manj poglobljeno učijo pisati esej pri pouku slovenščine, nekateri pravi esej pišejo le dober mesec ali dva pred samo maturo, kar mnogokrat povzroči zaskrbljenost, saj mnogi šele takrat ugotovijo, da eseja sploh ne znajo pisati.

Pisanje eseja ni lahko. Kot polliterarna zvrst ima svoje zakonitosti, četudi je kot zvrst prvotno nastal prav zaradi umanjka le-teh. Vse splošno uveljavljena misel, da je esej starejši brat spisa, se tako znova in znova potrjuje za napačno. Pristopa k pisanju eseja ne moremo jemati tako zlahka. Morda ju lahko primerjamo po zgradbi, ki se tako pri spisu kot eseju v osnovi deli na uvod, jedro in zaključek, a tu se ta podobnost tudi večinoma konča.


V prvi vrsti je pomemben sam namen sporočilnosti pri enem ali drugem, nato pa sledi sestava uvoda, jedra in zaključka, ki se prav tako razlikuje med obema vrstama.  

Pri eseju so pomembna t.i. navodila oz. usmeritve. Ta so pomembna z več vidikov. V prvi vrsti dijaka usmerjajo pri pisanju eseja, torej pri sami vsebini eseja. Po drugi strani ga usmerjajo v razmišljanje. Navodila, ki se začnejo z razmislite, predstavite, utemeljite... sama po sebi zahtevajo aktivno razmišljanje o lastnih stališčih, idejah, mislih. Tu ni prostora za gole opise in povzetke dogajanja, predstavitev tematike mora biti veliko bolj razčlenjena.

In v tem se največkrat pokaže, da dijaki niso navajeni razmišljati in predstavljati svoje doživljanje dela, dogodkov ali likov, ne svojih stališč, ki jih v povezavi z določeno tematiko tudi sicer zavzemajo. Ravno utemeljevanju, pojasnjevanju itd. je podrejena tudi sestava povedi, ki so pri eseju lahko veliko kompleksnejše in, odvisno od navodil, morajo predstavljati vzročno-posledični, namerni, protivni in druge namene, ki jih lahko izražamo s priredjem in podredjem. In tu se bo pokazal esejistični način pisanja.


Seveda je tudi oblikovanje povedi kot takih zelo pomembno. Preprosti, a izrazno močni stavki bodo povedali več, kot dolge, razvejane povedi, ki po treh vrsticah izgubijo smiselnost in pomen in v katerih se večinoma odraža le ena in ista misel na malo drugačen, če lahko rečemo, razvlečen način. 

Pisanje eseja, kot tudi pisanje samo, še zdaleč ni preprosto in potrebuje veliko vaje. Jasno in jedrnato pisano izražanje ne pride samo od sebe. Vanj je treba vložiti, pa naj gre za pisanje spisa ali eseja. 

Pisanje eseja je namensko in premišljeno opravilo. Je poglabljanje v tematiko preko svojih vrednot, predstav in stališ. Je izbrano besedišče, ki vnaša razumljivo vsebino. Kot vsako drugo pisanje je lahko tudi pisanje eseja, ne samo nekaj, kar je treba opraviti, temveč nekaj, kar si želimo napisati v najboljši obliki, v kateri lahko.

1 komentar: